Marmolata, 1908

Močno je že pripekalo sonce, ko sva se odpravila iz Caprila proti zahodu; prav vesela sva bila, da ni bilo treba nositi težkih nahrbtnikov. Po lepi cesti vstopiva v rodovitno dolino Val Petorina ter prideva v slabi uri do sela Rocca Pietore (1143 m), ki ima precej snažne zidane hiše. Tukaj se gladka cesta konča; naprej korakava po zaznamovanem kolovozu. V vasi Sotto-guda (1257 m), ki leži ob vznožju zelenega Pizo Ouda (2132 m), se umakneva vročini v edino krčmo. Po enourni »siesti« se napotiva v slovito sotesko Serai di Sottoguda. Že pri prvem mostu čez bistro Petorino nama udari prijeten hlad nasproti; še nekaj korakov, pa sva popolnoma v soteski. Med visokimi navpičnimi stenami divja deroča Petorina, čez katero pelje še 12 mostičev, preden se izstopi iz divne soteske. Približno v sredini soteske trešči ob levi kakih 100 m navzdol precej močen slap. Čez pol ure prekoračiva zadnji most, kjer naju zopet pozdravijo pekoči solnčni žarki. Nato stopiva na krasno planino Malga Ciapela (1440 m) z dobrim albergo. Ob gostilni se pot razcepi — na desno prideš na sedlo Fedaja (2047 m) ob severo-vzhodni strani Marmolate; midva pa korakava kar naprej pod navpičnimi stenami Piza Serauta (3037 m) in Marmolatinih vrhov. Kaj prijetno se koraka po zeleni planini. Na levo onkraj Petorine naštejeva 24 vojaških šatorov — tudi nekaj gorskih topov zapaziva med njimi. Za nama gresta isto pot postaren gospod in še mlada gospica — očividno oče in hči; nahrbtnika in dolgi palici pričajo, da sta turista. Kmalu vstopiva v redek macesnov gozd, kjer postaja pot nekoliko bolj napeta. Navzdol koraka četa Laških alpincev z vojaško godbo na čelu, ki igra veselo koračnico. Stoje ob potu občudujeva visoke in krepke postave; vseh je bilo 44, med njimi 6 mož godbe.

Ob hladnem izvirku se napijeva dobre vode; isto storita tudi oni postarni gospod in njegova hči. Že hočeta zopet naprej, kar se gospod obrne in vljudno vpraša, kam potujeva. »Čez Passo d’Ombretto v Contrinsko hišo«, odgovoriva. Mož se vidno prestraši in vikne: »»Torej se ne pride todi na sedlo Fedaja?«« »O pač, toda čez 2910 m visoko Marmolatino škrbino !« Na te hudomušne besede naju srepo pogleda ter zagodrnja: »»Saj vidita, da tja gor ne moreva s hčerjo; hočem le vedeti, kje se mora na planini Ciapela kreniti proti severu, da prideva v Bamberško Kočo na Fedaji.«« Ko sva ga natanko podučila, sta jo onadva pihnila prav naglo zopet navzdol ter nama kmalu izginila izpred oči.

Najina pot pa se začne v kratkih serpentinah strmo dvigati; naenkrat začujeva močno šumenje; kmalu zagledava velikanski slap, ki treska v globoki zarezi južnih Marmolatinih sten v ogromnih kaskadah navzdol, da se pozneje kot močen pritok združi s Petorino.

Po neštetih serpentinah prideva na planino Malga Ombretta (1902 m), ki je vsa obdana od gorskih velikanov: proti severu se dvigajo navpične stene Marmolate in Seraute, proti jugu Monte Fop (2883 m), proti zahodu Cima Ombretta (3011 m), proti vzhodu Serautine in Fopove končine. V pastirski bajti se napijeva hladnega mleka, ki ga nama je ponudil laški starec, ki je ravnokar stiskal sir.

Proti koncu podolgovate planine se na levo odcepi zaznamovana steza čez Passo Ombrettola (2860 m), ki vodi ob južni strani Cime Ombretta v Contrinsko hišo; midva si izvoliva nekoliko krajšo pot čez Passo Ombretta ob severni strani iste gore. V višini 2018 m se pot sprevrže v kratke serpentine; ob levi in desni je polno veli­kanskih klad, vmes pa rastejo sočnata zemljišča in živobarvane cvetlice — tudi krasnih planink sva si nabrala. V višini 2381 m se vse zelenje preneha in treba je prečkati mel, ki se usiplje od Marmo­latinih sten strmo navzdol; lepo napravljena steza pa lajša sicer jako utrudljivo hojo po produ. Pri točki 2633 m se začnejo zopet serpentine — v pol ure je tudi teh konec — in midva vstopiva na široko sedlo Passo Ombretta (2704 m), ki loči Italijo od Avstrije. V neposredni bližini se dviga ob najini desni glasovita južna stena Marmolate, ob levi pa zagledava tri vrhove Cime Ombretta (3011, 2983 in 2988 m), kamor lahko prideš s sedla v dveh urah.

Po lepo napravljeni poti dospeva do velike kadunje, ki je bila še napolnjena s snegom, ter kreneva malo na desno po melu po­lagoma navzdol; v višini 2358 m se odloči na desno pot na Mar­molatino škrbino. Kmalu preskočiva bister potok s krasno vodo, potem še nekaj strmih stopnic po skalah navzdol — in že korakava veselo po zeleni planini proti Contrinski hiši, kamor dospeva ob štirih popoldan. Torej sva hodila iz Caprile semkaj slabih 7 ur; dobra ura pride na rovaš »sieste«.

Contrinska hiša je enonadstropna zidana stavba v višini 2007 m in je last Norimberške sekcije N. A. pl. dr. Pri vhodu ob južno-zapadni strani ima veliko verando, odkoder je lep pogled v Contrinsko in Faško dolino. Mlad oženjen oskrbnik, rodom Lah, naju prav prijazno sprejme ter nama odkaže čedno sobico z 2 posteljema v prvem nadstropju. Na prvi pogled vidiva, da je tukaj snaga doma. Tudi jed in pijača sta nama ugajali.

Ker je bila drugi dan nedelja, sem že spotoma sklenil, da pohitim še ta večer v 2 uri oddaljeno selo Alba, da opravim tam na vse zgodaj daritev sv. maše. Na moje vprašanje me oskrbnik zagotovi, da bom prišel tja doli v poldrugi uri, ako bom krepko stopal. Tovariš se nekoliko ustavlja mojemu sklepu, češ, da se drugi dan ne bom mogel vrniti do pete ure, ki je skrajni čas za nastop ture na Marmolato. Ko mu pa ponudim stavo, se vda, a nezaupno zagodrnja: »No — bomo videli!«

Cepin zamenjam z lahko palico hišnega oskrbnika in jo udarim ob 6. večerni uri naglo navzdol. »V takem tempu«, reče oskrbnik mojemu tovarišu, »bo gospod v eni uri v Albi«.

In res sem bil ob 7. zvečer v Albi, kjer meje prav gostoljubno sprejel domači g. kurat, pristen Lah. Z ozirom na njegovo izjavo: »Dajče sprak arte sprak, kan nik spreken!« pomenkovala sva se pozno v noč latinski ter v svoji latinščini na vse pretege zabavljala čez silovite Nemce.

Ob dveh po polnoči sem pristopil k oltarju čedne cerkvice; bilo je kakih 7 ljudi pri sv. maši. Ob 3/4 na 3 sem po toplem zajtrku, ki mi ga je skuhala ljubezniva župnikova sestrica, odrinil nazaj v Contrinsko hišo. Brez svetilke bi bil pač lahko zablodil v strmem macesnovem gozdu. Brisal sem jo zopet tako naglo, da sem ob 4 uri in 5 minut že trkal na vrata tovariševe izbice. Začetkoma mu ni hotelo v glavo, da sem res bil v Albi, dokler mu nisem vsega natančno dopovedal. Pove mi, da je vsled najinega dogovora najel vodnika, ki bo kazal pot na Marmolato. Bala sva se namreč, da bodo železni klini v zahodnem grebenu Marmolate deloma pokriti s snegom, ki je pred nekaj dnevi vnovič zapadel. Pred odhodom sva pa morala vpričo oskrbnika odvezati vodnika vsake odgovor­nosti glede naju, ker po postavi sme voditi le enega turista.

Točno ob 5. uri nastopiva tako željno pričakovano turo na kraljico Dolomitov, ki jo Lah s ponosom imenuje »La bella Marmolata«. V svežem jutranjem zraku stopava prav naglo za vodnikom, ki z vso zgovornostjo pripoveduje, kako je dve leti zabijal one kline, po katerih bova danes vprvič hodila.

V slabi uri pridemo do razpotja (2358 m); na desno vodi steza na Passo Ombretta, na levo pa naša pot na Marmolato. Po dobrih serpentinah   se kaj  naglo  dvigamo;  v   višini   2800  m  zavijemo na levo k navpični steni Vernelovi ter vstopimo v jako strmo sotesko, ki je napolnjena s svežim snegom. Marsikateri novinec bi se že tukaj zbal; mi kar poskočimo kvišku in se oprimemo prvih železnih klinov in kljuk. Kakih 10 m plezamo navpično, kakor po lestvici, kar obstojimo očarani v Marmolatini škrbini (2910 m). Ko bi ne bila pihala tako mrzla sapa od severa sem, bi se ne bila mogla ločiti od krasnega pogleda v onostranski ledeni svet. Moška odločnost in divja kljubovalnost se loti hribolažčevega srca, ko zre s tega mesta v ledene globočine pod seboj.

Ko se navežemo na vrv, krenemo brez obotavljanja in brez vsakega strahu na desno po železnih kljukah strmo navzgor. Ker vemo, da so 20 cm globoko zabite v gladko skalo, nam niti na misel ne pride, da bi se katera izpipala. Tupatam je treba s cepini odstraniti sneg, da se prikažejo kljuke. Globoko si oddahnemo, ko stopimo na precej široko polico; toda zopet je treba po železnih stopnicah, ki imajo ob desni napeto žičnato vrv, silno strmo navzgor, nakar stopimo zopet na zložno polico ob severni strani grebena. Zdaj krenemo na levo po ozkem zidu — železne kljuke za noge in žičnata vrv za roke olajšujejo drzno hojo. Pridemo do 57 m dolge plitve soteske, po kateri splezamo navkreber od leve na desno po železnih kljukah na široko polico, ki je že bližje grebena. Zopet je treba kljuke izkopavati iz zamrzlega snega, kar ni baš prijetno delo. Sploh pa terja to plezanje po kljukah popolnoma jasno glavo in utrjene živce. Tudi telesne moči ti ne sme zmanjkati; zakaj vedno dviganje po kljukah, ki so pol metra narazen, je jako naporno, po­sebno za človeka s kratkimi nogami.

Na zložni polici si nekoliko oddahnemo ter zaužijemo par požirkov vodenega vina. Potem pa moramo po ozkem zidu zopet na levo. Drage volje grabimo za žičnato vrv in kline ob desni, dokler ne pridemo do skoraj navpičnih železnih stopnic z žico ob strani, ki nas nad 40 m visoko dvignejo do 10 m dolgega zida, po katerem dospemo na levo do najbolj zračnega mesta celega zahodno-grebenskega pota (Westgratweg). Čez gladko, le malo nagnjeno ploščo nas vodijo železne kljuke oziroma stopnice, ki so ob straneh še zavarovane z žico, 57 m naravnost navzgor. Tukaj je pač treba velike previdnosti in popolnoma mirnega srca; zakaj nemoteno zrejo naše oči v strašno globočino. Ko stopimo na ozko polico, zavijemo zopet na levo ter pridemo do zadnje strmine, katero premagamo kakor prejšnje.

V dobri uri po svojem izstopu iz škrbine zapustimo zadnje železne kljuke ter se še enkrat ozremo v grozno globočino, iz katere smo se dvignili v sinje višave. Krepko stopamo po napetem ledeniku, ki ga krije sveži sneg; zato nam ni treba navezati derez. Še pred deveto uro stopimo na ponosni vrh Marmolate (3344 m), ki je ves pokrit s snegom in ledom ; samo Italijanska triangulacija — lesena piramida — stoji na golih skalah.

Pač zaman bi si prizadeval opisati neizmerni razgled: v nepo­sredni bližini vsestranska globina, nekoliko dalje zelene planine in doline, posejane z večjimi in manjšimi seli in pretkane s srebrnimi trakovi rek in potokov; vmes pa se dvigajo kot nekaki mejniki ostri vrhovi vsakojakih oblik. Vse to je obrobljeno v sinji daljavi od srebrno-svitlih ledenikov Adameljskih, Ortlerjevih, Ötztalskih, Stubajskih, Tuxerskih, Zillertalskih in Turških Alp, dokler nam ob jasnem dnevu ne obtičijo oči na našem Triglavu in sinji Adriji.

Tako obsežnega razgleda danes sicer nisva imela, toda že bližnji razgled naju je bogato odškodoval za ves trud in napor; prav zadovoljna se vsedeva nekoliko pod vrhom v skalovje, da se okrepčava tudi telesno. Par korakov pod nami je šatorila na skalnati po­lici večja družba turistov in vodnikov, ki je došla na Marmolato po navadnem potu od Fedaje sem — bili so večinoma Nemci iz »rajha«.

Ob pol desetih se poslovimo kot zadnji od veličastnega vrha. Skrbno se zopet navežemo na vrv ter stopamo previdno po snežnem grebenu, ki se prav naglo znižuje proti severu; kmalu zavijemo na desno v strme gole stene grebenove, kjer nas čaka zelo zanimivo plezanje. Nekako v sredini skalovja dohitimo turista, ki je bil navezan na dva vodnika. Očividno je silno boječ človek — vkljub prigovarjanju si ne upa na precej zračnem mestu prestaviti svojih trepetajočih nog in rok. Siti čakanja poprosimo, naj se vsaj toliko ognejo, da pridemo mimo. Najtežje je šlo mimo tresočega se turista — tak človek pač ne more imeti v gorah nobenega užitka!

S skal stopimo neposredno na ledenik; v poznem poletju je treba preskočiti odprtino, ki nastane med skalovjem in ledom. Pogled nazaj nudi našim očem veličastno podobo: v mogočnih kaskadah padajo navzdol ledene stene Marmolate di Rocca (3309 m); amfiteatralno se dviga modro-zelenkasti led do 300 m visoko do glavnega vrha, ki smo ga pred kratkim zapustili.

Nadaljnja pot ni kar nič težavna; paziti je treba le na obilne razpoke v ledu. Na levo zagledamo v steni kakih 6 metrov nad ledenikom naravno jamo, ki jo je v letih 1875 — 1877 priredilo Laško pl. dr. za turiste; takrat se je prišlo v njo naravnost z ledenika. Ker se je treba izogibati širokih nepokritih razpok, je pot vijugasta — ob desni in levi zre grozeče na nas velikansko vsled pritiska od zgoraj nakopičeno ledovje. S strahom pogledaš od strani v to ali ono razpoko; zelenkasto modra barva postaja vedno bolj črna, dokler ti ne zija temna noč iz globočine nasproti; nehote pospešiš korake, da prideš čim preje iz bližine groznega žrela.

Ves ledenik meri nad 4 kvadratne kilometre; v nasprotju z drugimi ledeniki je spodaj mnogo širši kakor zgoraj; zato ne moremo govoriti o kakem »jeziku« Marmolatinega ledenika.

Po dveurni zložni hoji izgine sneg, ki je doslej pokrival ledenik, in mi stopimo na gladek led. Tu nam dereze prav dobro služijo, a vrvi ne rabimo več. Na stotine potočkov drvi po ledu navzdol; tu in tam vidimo manjše razpoke. Proti koncu postaja led precej strm; treba je previdno stopati navkreber, da vkljub derezam ne zletimo prenaglo na prod, ki je nakopičen pod njim (2550 m).

Z zadovoljstvom odložimo pod ledenikom dereze in temna očala, ki jih neobhodno rabiš pri daljši hoji po snežiščih in ledenikih. Tudi je dobro namazati si lice z maščobo, da se ti koža ne vname, sicer pa manj občutljivim kožam zadostuje naravna maščoba, ki se čez noč izpusti iz lica, samo umiti se ne smeš. Probatum est!

Po hitrih požirkih mrzle ledeniške vode kar zletimo po s prodom pokritih ploščah navzdol; ob stenah Col de Bousa (2494 m) stopamo naglo po serpentinah v nižavo — še nekaj sto korakov po zelenem pašniku mimo zidane hiše za vodnike  in vstopimo v krasno kočo — ne kočo, ampak palačo — Bamberške sekcije N. A. pl. dr., imenovano Bamberger Haus (2042 m).

To gorsko zavetišče stoji ob zahodni strani sedla Passo di Fedaja (2047 m), odkoder najlepše pregledaš ponosno kraljico Dolomit, snežnobelo Marmolato, in njene sosede. Od vzhoda sem te po­zdravlja smeli Civetta; od zapada pa se ti klanjajo divno razriti Rosengarten, Rosszahne in Schlern. Dvonadstropna hiša ima 25 udob­nih sob z 48 posteljami, lepo obednico in veliko stekleno verando, ki sloni na visokih s cementom zidanih stebrih. Ker so tla, stropi in znotranje stene zapažene s plutom, so posamezni prostori prijetno topli in suhi ter precej varni pred vpitjem in trdo hojo onih številnih turistov, ki mislijo, da so edina upravičena živa bitja v planinskih kočah.

V prostorni verandi je danes vse polno turistov in turistinj; ravnokar obedujejo v večjih in manjših družbah ob številnih mizah. Vsedeva se kar k prvi mizi pri vhodu na verando. Dozdeva se nama, da sediva v velikomestnem hotelu, ne pa v planinski koči. Pri sosedni mizi sedeč bradat gospod je nekaj časa pazno poslušal najin pogovor; kakor sva že preje izvedela, je bil profesor Bindl iz Bamberga, predsednik Bamberške podružnice N. A. pl. dr. Mož je spoznal, da govoriva Slovanski ter je prijazno dejal: »Hier klingt wohl zum erstenmale die slavisehe Zunge«.

Ko sva poravnala račun ter primerno nagradila vodnika, sva ob 2. popoldne nastopila pot v Arabbo. Od koče vodi zaznamovana pot naravnost proti severu; po serpentinah prideva na obširne trav­nike, ki so posejani z raznovrstnimi planinskimi cvetkami; murk in planink je vse polno, posebno v gornjih strmejših robeh zelene planine. Nabirala sva jih tako marljivo, da nisva opazila hudournih oblakov preje, dokler niso v obliki plohe neusmiljeno stresali svojo jezo nad nama. Ko sva bila do dobra premočena, se je njih jeza ohladila in ob vstopu na sedlo Porta Vescovo (2450 m) je že zopet sijalo toplo solnce, a hudourni oblaki so jo potegnili tja proti Langkofelovi skupini.

Se enkrat se ozreva na divno kraljico Dolomitov, ki se kaže od tukaj v vsej svoji krasoti. Ni čuda, da leto za letom raste število njenih obiskovalcev; prepričana sva, da bode odslej še večkrat donel mili Slovenski jezik v divnih teh krajih.

Pot od sedla do Arabbe je jako prijetna — najprej navzdol po zložnih serpentinah, potem po bujno-zelenih pašnikih in travnikih, slednjič po hladnem gozdu — in že sva v lepi veliki vasi Arabba (1600 m). Ura v zvoniku bije šest. Na ledini sredi vasi polegajo Avstrijski vojaki alpinci; tudi topove in konje imajo. V velikem kotlu si kuhajo večerjo. V hotelu »Pri Pošti« pobereva najprej semkaj naslovljene časopise in nahrbtnika. V stanovanje nama nakažejo čedni sobici s skupnim vhodom.

Po dobri večerji si za »likof« po srečno končanih krasnih Dolomitnih turah privoščiva toliko Tirolskega »špecijala«, da sva bila pozno v noč že prav zidane volje.

Drugi dan se odpeljeva s poštnim omnibusom čez 1882 m visoko sedlo po Campo Longo v poldrugo uro oddaljeno Corvaro. Tudi tukaj naletiva na vojaštvo s topovi. Po kratkem obedu presedeva v hotelski omnibus iz Brunecka. Razen naju sedijo še štirje turisti in eden alpinski stotnik v zelo prostornem in jako praktično v tri dele razdeljenem vozu, ki ga krije solidna streha.

Kmalu zavijemo nekoliko na desno v zelo ozko Corvarsko Dolino, ki je bolj podobna soteski nego dolini. Zato ni čuda, da se skoraj vsa sela in posamne hiše nahajajo precej visoko nad cesto, ki ob deročem Gaderskem potoku neprestano pada proti severu. Pod vasjo Stern prestopimo v Oadersko Dolino, ki je tudi polna pravcatih sotesk. Pogostokrat vodi cesta ob navpičnih skalah in silno globokem potoku, onkraj katerega se zopet dvigajo strme pečine. Pod Sv. Lenartom je soteska tako ozka, da so morali za cesto napraviti skalnat predor. V selu Piccolein postojimo kakih 20 minut, da si nekoliko ohladimo hudo žejo v obcestni gostilni.

Šele proti Sv. Lovrencu, ko krenemo na desno v Pustersko Dolino, se svet razširi ; cesta postane vodoravna. Od sedla nad Arabbo do semkaj smo se znižali za celih 1080 m.

Ob koncu dolge vožnje sva se skoraj ponesrečila. Ko vozimo pod neobokanim železniškim mostom, pridrdra od zahoda sem vlak. Bobnjenje nad nami splaši konja, da zdivjata naprej; težki voz kar skače in se nagiblje semtertja. Vkljub svarilom skoči tovariš in še dva druga turista z voza; prvi se zaplete z nogo v cepin, da zleti vznak na cesto; hvala Bogu, da je ostal nepoškodovan. Hujše je padel eden izmed onih dveh turistov; obležal je nekaj trenutkov nezavesten na tleh. Ko se je posrečilo vozniku ustaviti splašena konja, smo onemu pomagali zopet na noge in v voz. Kmalu mu je odleglo, kar smo spoznali na glasnem zabavljanju čez sotrpina, češ, da ga je ta s silo potegnil iz voza, oprimši se v zmedi njegove roke namesto voza. No, do Brunecka sta se zopet sprijaznila. »Turist se pač ne sme voziti v omnibusu, ampak naj hodi peš po gorah !« tako sva modrovala.

Po dobrem počitku v »Hotelu Bruneck« sva se drugi dan malo pred šestimi vsedla na vlak, da naju spet spravi v milo Slovenijo. V vozu se zapleteva v pogovor s staro Židinjo majhnega, a tem obilnejšega telesa. »Vesta, gospoda«, reče svečano, »jaz delim turiste v tri vrste: prvi hodijo na gore, da občudujejo in uživajo veličastni planinski svet; drugi, da plezajo, kar bi sicer lahko ceneje in bližje imeli doma — saj je stolpov povsod dovolj; in tretji hodijo, da potem lahko renomirajo s svojimi turami, dasi jih dostikrat — niso izvršili«. Ko jo vprašava, če je tudi ona že bila na gorah, se s prav Židovsko nonšalanzo odreže : »Seveda, a jaz hodim samo na prav visoke gore ; letos sem bila na Ortlerju !« Smehljaje se spogledava — saj sva takoj spoznala, da spada ta gospa v tretjo vrsto turistov. To starikavo, tolsto in kakor polž počasno babše — pa 3902 m visoki Ortler! Ko je v Jnnichenu izstopila, sva ji prijazno svetovala, naj da za naprej Ortlerju slovo ter naj rajši pleza na Tri Zinne. »Lepa hvala za prijazen nasvet!« se ona s smehom odreže; »Ta gora je zame prenizka! Sicer adijo, gospoda!«

 

Adio tud’ Vam, Dolomiti Tirolski,

kjer srečne, žal kratke živela sva dni !

Srce hrepeni spet po zemlji Slovenski —

je tujec — prijatelj, a bratec nam ni !

 

Planinski vestnik, leto 1910, št. 3 in 4