V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil v Ljubljani oblikovan kiosk, ki je tako v Sloveniji kot izven njenih meja dosegel veliko prepoznavnost: kiosk K67. Zasnoval ga je slovenski arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig.
Arhitekt se takole spominja njegovih začetkov:
“Po koncu sestanka so običajno še malo poklepetali, in enkrat se je razvila debata o problemu kioskov. Poskušali so najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za urbaniste in bi obenem naredila konec nezadovoljivim improvizacijam, ki jih je bilo povsod polno. O tem sem razmišljal naprej in naredil nekaj majhnih PVC modelčkov, ki sem jih pobarval rdeče. Nobenih osnutkov nisem narisal, samo s temi modelčki sem delal in iskal različne možnosti, kako lahko sestavim sistem petih povezanih modularnih elementov, ki izhajajo iz glavne ga križnega modela. Jasni geometrični format križne enote je narekoval dizajn. Kioske sem si predstavljal narejene iz sintetičnih materialov in v živih barvah. Zavedal sem se tudi, da mora biti sistem kot proizvod razvit v skladu s trikotnikom oblikovalskega postopka, to so izum, tehnološka proizvodnja in trženje.” (Marjetica Potrč: Naslednja postaja kiosk)
Kiosk K67 je nastal leta 1966, proizvodnja pa se je začela leto kasneje v tovarni Imgrad v Ljutomeru. Od konca šestdesetih pa do konca osemdesetih let je bilo izdelanih več kot 7500 enot. Kioski so služili najrazličnejšim funkcijam: bili so prodajalne časopisov, tobačnih izdelkov, hrane, pijače, cvetja, informacijske točke, hišice za parkirnino, izdelavo ključev, itd.
Široka prepoznavnost
Zaradi svoje univerzalne oblike in brezčasne zasnove se je K67 uvrstil med ikone oblikovanja kioskov. Postal je eden najbolj prepoznavnih elementov mestne krajine nekdanje Jugoslavije. Že leta 1970 so ga razstavili v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Njegova vizualna igrivost, živobarvnost in lahkotna estetika so predstavljale svež veter v trakatni strogi in uniformni arhitekturi.
Dediščina in sodobni konteksti
Skoraj šest desetletij po prvem prototipu kioski K67 še vedno stojijo – nekateri v funkciji, drugi zapuščeni, spet tretji obnovljeni in prilagojeni sodobnim potrebam. Uporabljajo jih umetniki, kulturne iniciative in lokalne skupnosti – pogosto kot kulturna prizorišča ali prodajne točke publicistike.
V Ljubljani lahko opazimo tako zapuščene kot obnovljene kioske K67. Med slednjimi s svojo bleščečo rdečo barvo nase opozarja kiosk, ki stoji pred stavbo Dela. Obnovili so ga leta 2023. Bel stoji pred Računalniškim muzejem, zelen na pa glavni tržnici. Obnove enega izmed zapuščenih kioskov so se lansko leto lotili tudi na Fakulteti za arhitekturo.
Kioske pa lahko opazimo tudi v številnih evropskih mestih – Berlinu, Zürichu, Londonu, Stockholmu, pa tudi drugje po svetu, npr. v Avstraliji, na Novi Zelandiji, na Japonskem, v Mehiki, itd. Leta 2019 je bil v okviru oblikovalskega dogodka NYCxDesign postavljen tudi v New Yorku, na stičišču 45. in 46. ulice z Broadwayem.
V svetu, ki se danes spet ozira k majhnim, prilagodljivim in trajnostnim urbanim rešitvam, Mächtigov kiosk zveni bolj sodobno kot kadarkoli prej. »K67 je objekt v nenehnem procesu spreminjanja, je metamorfoza, ki je za Mächtiga bistvo oblikovanja.« (Smilja Štravs: Večnamenski modularni objekt(i))
Viri:
-
Grobelšek, Saša: Jih sploh še opazite? : trafike / Saša Grobelšek. V: Ljubljana: glasilo Mestne občine Ljubljana, 26, mar. 2021, str. 42-43.
-
Kiosk: [the last modernist booths across Central and Eastern Europe]. Poznań: Zupagrafika, 2024.
- Potrč, Marjetica: Next stop, Kiosk = Naslednja postaja Kiosk. Ljubljana: Moderna galerija, 2003.
-
Štravs, Smilja: Večnamenski modularni objekt(i). V: Gea, april 2023, str. 40-43.
