Grenki sadeži prepira

Nasprotja so dosegla višek v letih 1906/7 ob ustanovitvi Narodne stranke, ki se ji starejši slogaši niso priključili, na kulturnem področju pa so se nasprotja polarizirala zlasti okoli Čitalnice in Celjskega pevskega društva. Čitalnico so namreč še vedno obvladovali starejši narodnjaki, medtem ko so se mlajši in zlasti pripadniki Narodne stranke zbirali okoli pevskega društva in dramske sekcije. Nesoglasja so se razrasla, Celjska posojilnica, v kateri so imeli vodilni čitalničarji še vedno večino, pa programom mlajših ni bila naklonjena. Pevsko društvo z dramsko sekcijo vred je skoraj propadlo in društveni tajnik Mikuž je na izrednem občnem zboru analiziral vzroke za nastalo stanje: »Osebnosti in nezdrava ambicija posameznikov na eni, nenaklonjenost denarnih zavodov, v prvi vrsti ‘Celjske posojilnice’ na drugi strani agonija med člani in splošna zaspanost v Celju – vse to je na društveno delovanje porazno vplivalo.«

Z namenom, da bi razgibali kulturno mrtvilo na gledališkem področju, so v goste povabili celo ljubljanske gledališčnike, ki so pred leti uspešno nastopali, toda njihove tri predstave so bile slabo obiskane. Publika je očitno pogrešala ljudsko igro, kot jih je uprizarjal Rafko Salmič s svojimi diletanti. Le-temu je kljub vsem zdraham uspelo, da je njegova skupina julija 1907 izvedla prvi slovenski kabaret Veliki celjski orfej z znamenitimi dialogi med celjskimi damami in gospodi.

Po nekaj letih so se medgeneracijska nasprotja unesla. Stari celjski gospodje – člani Narodne čitalnice, so uvideli, da spor z mladimi ne pelje nikamor, zato so se z njimi skušali pomiriti. Novemu odboru pevskega društva, v katerem so bili skoraj sami novi ljudje, je tokrat uspelo. Rafko Salmič je ponovno sprejel vodenje dramske sekcije, obljubljena ji je bila tudi finančna pomoč. Leta 1911 je bilo ustanovljeno Dramatično društvo, ki je zelo uspešno delovalo vse do izbruha vojne.