Foersterjeva ulica v Novem mestu se od leta 1930 imenuje po glasbeniku in skladatelju Antonu Foersterju. Poteka v Bršljinu med železniško postajo in bivšo tovarno Novoteks. Obsega 12 hišnih številk.
Anton Foerster je bil rojen 20. decembra 1837 v Osenicah v vzhodni Češki. Rodil se je v družini, kjer so bili že po tradiciji učitelji. Prvo glasbeno vzgojo je dobil pri očetu, ki ga je učil igrati na orgle. Skupaj z brati je sodeloval kot sopranist v očetovem cerkvenem zboru, pri desetih letih pa je že pomagal očetu tudi kot organist.
Nižjo gimnazijo je končal v nižji Mladi Boleslavi, višjo pa v Čeških Budejovicah v južni Češki. Tu se je razvil v znamenitega tenorista. Po maturi je krajši čas preživel v cistercijanskem samostanu Vyšší Brod, kjer se je posvečal glasbenemu študiju in kjer je ustvaril tudi prvo ohranjeno skladbo (samospev Isti žal). Od tam je odšel v Prago na pravno fakulteto in jo leta 1863 končal. Nato je dobil službo domačega učitelja. Na Češkem si je Foerster pridobil osnovno glasbeno znanje. Odločilen vpliv na njegov glasbeni razvoj je imel Bedřich Smetana, pri katerem se je izpopolnjeval v kompoziciji in klavirski igri.
V letih od 1865 do 1867 je deloval v hrvaškem Senju kot mestni organist in ravnatelj stolnega kora. Začel je skladati maše v staroslovanskem, hrvaškem in latinskem jeziku in postavil zametke mestne godbe.
Po uspešnem delu v Senju je leta 1867 prišel v Ljubljano, kjer je sprva deloval kot kapelnik in klavirski spremljevalec pri Dramatičnem društvu, bil je pevovodja Narodne čitalnice, poleg tega je poučeval v Alojzijevišču, semenišču, višji gimnaziji in višji realki. Bil je regens chori in organist ljubljanske stolnice. Sodeloval je z Glasbeno matico in bil urednik prilog Cerkvenega glasbenika.
Znan in cenjen je bil tudi kot pedagog. V Ljubljani je ustanovil orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo je vodil od leta 1877 do 1908 in vzgojil v njej veliko slovenskih organistov. Napisal je tudi štiri pedagoške priročnike (npr. Teoretično-praktična pevska šola …).
Na področju cerkvene glasbe na Slovenskem je opravil pomembno reformatorsko delo, bil pa je tudi skladatelj posvetne glasbe. Skomponiral je več glasbenih del: orkestralnih, komornih in solističnih, vokalno – instrumentalnih in dve operi. Uglasbil je kar nekaj pesmi slovenskih pesnikov, svojih sodobnikov (Gregorčič, Jenko, Stritar). Po stilni usmerjenosti je bil romantik, ki se je približal slovenskemu narodnemu duhu. Najbolj znana je njegova opera Gorenjski slavček, napisana ob natečaju Dramatičnega društva za izvirno slovensko odrsko delo, ki je zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela.
Med vojno se je leta 1917, star osemdeset let, preselil v Novo mesto, kjer je 17. aprila 1926 umrl. Pokopan je v Ljubljani.
V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto hranimo v posebnih zbirkah del njegove korespondence s skladateljem Ignacijem Hladnikom.
Nižjo gimnazijo je končal v nižji Mladi Boleslavi, višjo pa v Čeških Budejovicah v južni Češki. Tu se je razvil v znamenitega tenorista. Po maturi je krajši čas preživel v cistercijanskem samostanu Vyšší Brod, kjer se je posvečal glasbenemu študiju in kjer je ustvaril tudi prvo ohranjeno skladbo (samospev Isti žal). Od tam je odšel v Prago na pravno fakulteto in jo leta 1863 končal. Nato je dobil službo domačega učitelja. Na Češkem si je Foerster pridobil osnovno glasbeno znanje. Odločilen vpliv na njegov glasbeni razvoj je imel Bedřich Smetana, pri katerem se je izpopolnjeval v kompoziciji in klavirski igri.
V letih od 1865 do 1867 je deloval v hrvaškem Senju kot mestni organist in ravnatelj stolnega kora. Začel je skladati maše v staroslovanskem, hrvaškem in latinskem jeziku in postavil zametke mestne godbe.
Po uspešnem delu v Senju je leta 1867 prišel v Ljubljano, kjer je sprva deloval kot kapelnik in klavirski spremljevalec pri Dramatičnem društvu, bil je pevovodja Narodne čitalnice, poleg tega je poučeval v Alojzijevišču, semenišču, višji gimnaziji in višji realki. Bil je regens chori in organist ljubljanske stolnice. Sodeloval je z Glasbeno matico in bil urednik prilog Cerkvenega glasbenika.
Znan in cenjen je bil tudi kot pedagog. V Ljubljani je ustanovil orglarsko šolo Cecilijinega društva, ki jo je vodil od leta 1877 do 1908 in vzgojil v njej veliko slovenskih organistov. Napisal je tudi štiri pedagoške priročnike (npr. Teoretično-praktična pevska šola …).
Na področju cerkvene glasbe na Slovenskem je opravil pomembno reformatorsko delo, bil pa je tudi skladatelj posvetne glasbe. Skomponiral je več glasbenih del: orkestralnih, komornih in solističnih, vokalno – instrumentalnih in dve operi. Uglasbil je kar nekaj pesmi slovenskih pesnikov, svojih sodobnikov (Gregorčič, Jenko, Stritar). Po stilni usmerjenosti je bil romantik, ki se je približal slovenskemu narodnemu duhu. Najbolj znana je njegova opera Gorenjski slavček, napisana ob natečaju Dramatičnega društva za izvirno slovensko odrsko delo, ki je zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela.
Med vojno se je leta 1917, star osemdeset let, preselil v Novo mesto, kjer je 17. aprila 1926 umrl. Pokopan je v Ljubljani.
V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto hranimo v posebnih zbirkah del njegove korespondence s skladateljem Ignacijem Hladnikom.
