Izgnani 30. oktobra 1941 iz Gornjega Lenarta pri Brežicah.
Izgnani so bili: oče Franc, mama Antonija in otroci: Franci (1932), Jože (1939) in stara mama Terezija Mlakar (mamina mama).
Sin Marjan se je rodil v Nemčiji 11. januarja 1943 v taborišču Schwäbisch Gmünd na Württemberškem.
Starši so imeli prtljago že pripravljeno, saj se je vedelo, da bodo izgnani. Oče je bil kolar in si je v lesen zaboj spravil orodje. S seboj so vzeli ročno prtljago, zaboje so za njimi pripeljali v taborišče Trebnitz v Šleziji, kamor so bili najprej izgnani. Zaboji so prispeli po približno dveh mesecih. V zaboju so imeli tudi posodo z mastjo in tudi to so dobili v zaboju skupaj z drugimi stvarmi. A v taborišču niso smeli imeti hrane. Nemci so v taborišču pregledali vsebino zaboja in jim rekli, da morajo hrano vreči. Tudi mast. Mama je našla v bližini taborišča Trebnitz neko gospo, ki je dala izgnancem v hiši na razpolago eno sobo, da so v njej shranjevali hrano.
Otroci so hodili v taborišču v šolo. Imeli so slovenskega učitelja – izgnanec Kolar iz Brežic, ki je bil invalid. Učil jih je pisati in govoriti nemško. Učili so se tudi druge predmete. Učili so se skupaj vsi otroci v starosti od 7 do 14 let. Mama je morala delati v taborišču, stara mama pa je čuvala otroke. Oče je bil čez mesec dni poslan na delo v Breslau. Bil je kolar in delal je v tovarni vojaških tovornjakov.
Julija 1942 je bila družina premeščena v taborišče Schwäbisch Gmünd. Tu sta morala oče in mama na delo v tovarno vojaške opreme. Mama je delala na stroju in pri delu si je poškodovala prst. Oče je imel težave z želodcem, zato so ga poslali na delo na vrtnarijo v bližini. V taborišču je bilo okrog 50 otrok, ki jih je v šoli učila gospa Erna Slatner iz Brežic. Učili so se nemščine, pisanja in računanja, poleg tega pa so peli nemške pesmi. Stara mama je jeseni leta 1942 v Schwäbisch Gmündu umrla.
Taborišče Schwäbisch Gmünd so osvobodili Američani 20. aprila 1945. Šele avgusta 1945 so jih naložili na vlake in krenili so na pot proti domu. Za na pot so dobili Unra pakete. V njih so bile pločevinaste posode, v katerih je bil prepečenec, čokolada, cigarete in dve konzervi šunke.
Med vojno so imeli v njihovi hiši Kočevarji hlev za konje. Na hiši ni bilo niti vrat niti oken. Ponovni začetek je bil zelo težak. Vrnili so se 6. avgusta 1945.
