Jakličevi so v Šentrupert prišli iz Karlovice pri Velikih Laščah, kjer sta Alojz in Marija Jaklič v začetku 20. stoletja prodala domačijo in kupila posest v Šentrupertu. V njej sta bili že prej gostilna in mesarija. Jakličeva sta uspešno nadaljevala obe obrti.
Gostilna Jaklič je začela obratovati 1904. Gostilniška dejavnost ni prinašala dovolj zaslužka, zato so začeli še s klanjem živine. Ker še niso imeli elektrike, je gospodar na severni, senčni parceli “pod farovžem” postavil ledenico, v kateri so shranjevali meso. Led, ki se je v ledenici ohranil celo poletje, so pozimi lomili v potokih in ga z vozom pripeljali do ledenice. Ob delu v mesnici je družina obdelovala še kmetijo. Zakonca Jaklič sta imela 9 otrok. Sin Alojz se je rodil 1904 in kmalu so ga določili, da bo prevzel gostilno. Zato se je pri očetu izučil za mesarja in gostilničarja. Leta 1921 mu je zadruga gostilničarjev in mesarjev v Mokronogu izdala učno izpričevalo, ki se je pri hiši ohranilo do danes. Spričevalo so podpisali učni mojster Alojz Jaklič, šentruperški župan Tomaž Perjatelj in zadružni načelnik Anton Žlajpah. Po smrti Alojza starejšega 1933 je gostilno in posestvo prevzel sin Alojz. Prehod iz prve na drugo generacijo je bil zaradi ustanoviteljeve smrti nenaden. Pri vodenju gostilne mu je sprva pomagala mati, kasneje pa žena. Med 1935 in 1936 se je poročil z Rozalijo Zupančič iz bližnjega Rakovnika. Bila je hči uglednega kmeta, gostilničarja in šentruperškega župana Franca Zupančiča, ki je imel tudi žrebčarno. Poročila sta se v kapeli gradu Rakovnik, ki je bil dolgo v lasti rodbine Barbo in je imel po ljudskem pripovedovanju 365 oken in 52 vrat. Mlada zakonca sta podrla staro hišo in malo pred začetkom druge svetovne vojne zgradila novo poslopje z napisom, da sta v tej hiši gostilna s tujskimi sobami in mesarija. Domačini in okoličani so k Jakličevim prihajali zaradi dobre hrane in pijače. Premožnejši so si privoščili vino in pivo, ki ga točijo že 100 let, revnejši pa jabolčnik. Pa še tega so si izprosili na zapitek. Med obema vojnama je bilo prepovedano klanje živine na domu, zato so imeli v mesariji veliko dela.
Lojze Jaklič je ob začetku druge svetovne vojne postal sodelavec Osvobodilne fronte in odšel v partizane, žena Roza pa se je v strahu pred okupatorji umaknila k staršem na Rakovnik. Domačijo in gostilno sta vodili Lojzetova mama Marija in neporočena sestra Micka. Uradno ni smela obratovati, zato so hrano izročali pri zadnjih vratih. Takoj po koncu vojne, so se lotili popravila hiše. Kmalu po obnovi, pa so vanjo naselili še šolski razred, kajti med vojno je bila porušena tudi šolska zgradba in je pouk potekal po raznih hišah v kraju. Tako sta bila pri Jakličevih dva vhoda, eden za šolo, drugi pa za gostilno. Ob obnovi stavbe, so ponovno uredili tudi tujske sobe, a so po vojni v njih v glavnem stanovali učitelji (tudi Jože in Danica Zupan, kasneje pa delavci, zaposleni v zaporu na Dobu). Čeprav je bil gospodar Lojze med partizani, jim je nova oblast nacionalizirala kar 6 od 8 hektarjev obdelovalne površine. Obdržali pa so lahko gostilno, ob kateri so imeli do 1962 še klavnico.
