Narodno čitalnico v Novem mestu lokalno zgodovinopisje obravnava predvsem po številnih družabnih dogodkih, ki so odmevali v mestu in o njih še danes lahko beremo v časopisnih noticah tistega časa, a »razveseljevanje v besedah, plesih igrah itd.« je bil le eden od vzrokov za njeno ustanovitev.
Pravila, sprejeta ob ustanovitvi, so določala tudi, da je namen čitalnice »čitanje časopisov in knjig, pisanih v raznih jezikih«. Poleg družabnih in prireditvenih dejavnosti je bila ena osrednjih dejavnosti čitalnice tudi vodenje in skrb za čitalniško knjižnico. Zanjo je skrbel knjižničar, ki so ga vsako leto imenovali na občnem zboru. Glavne naloge knjižničarja so bile naročanje časopisov, ki so jih člani čitalnice lahko prebirali tudi doma, skrb za njihovo izposojo in hranjenje. Čitalniška knjižnica je bila najprej nastanjena v zasebnih hišah, v nekdanji Pavčičevi hiši na Glavnem trgu in v Kalčičevi hiši, kjer ji je prostore odstopil častni član novomeške čitalnice Anton Kalčič. Z dokončanjem Narodnega doma, ko se je Narodna čitalnica leta 1885 končno preselila v lastni dom, pa je knjižnica dobila prostore v pritličju te stavbe. Tam je ostala tudi med prvo svetovno vojno, le čitalnica oziroma bralna soba je bila takrat najprej na rotovžu in kasneje v Slančevi hiši na Glavnem trgu.
V začetku svojega obstoja je imela čitalnica malo knjig, sčasoma, ko je njihovo število naraslo, pa je moral knjižničar skrbeti za izposojo in hrambo knjig, sestavljati kataloge in sezname za izposojo. Knjižničar je časopise, določene za hrambo, konec leta dal vezati. Sredi sedemdesetih let 19. stol. naj bi bilo v novomeški čitalnici na razpolago okoli dvajset različnih časopisov, večinoma slovenskih.
Pravico do izposoje so imeli le člani Narodne čitalnice, bralci so bili pretežno profesorji. Nova doba v knjižnici Narodne čitalnice se je začela s prihodom profesorja Josipa Germa. Kot zelo dober organizator se je po šestnajstih letih bivanja v tujini aktivno vključil v delovanje Narodne čitalnice v Novem mestu. Na njegov predlog je bil ustanovljen knjižničarski odsek z nalogo urediti knjižnico in pripraviti knjižnična pravila. Pri organizaciji knjižnice se je posvetoval z ljudskimi knjižnicami v Ljubljani, Celju in Mariboru.
Leta 1907 je Narodna čitalnica v Novem mestu odprla javno knjižnico. Knjižnica je proti plačilu postala dostopna vsem Novomeščanom, ne samo članom Narodne čitalnice. Odprta je bila dvakrat na teden po eno uro, vsako sredo in soboto med šesto in sedmo uro zvečer. Poleg časopisov je bilo na voljo okoli petsto knjižnih del. Čas izposoje je bil štirinajst dni z možnostjo podaljšanja. V prvem letu je knjižnica poslovala pozitivno. Poleg Narodne čitalnice je knjižnico finančno podpirala Mestna hranilnica, dohodek pa je imela tudi od izposojevalnine. Po poročilu za leto 1911 so bili bralci pretežno obrtniki, nekaj bralcev je bilo tudi iz okolice mesta. Iz tega lahko sklepamo, da je Javna knjižnica izpolnila svoj namen približati se ljudskim množicam.
Germ je za pregledno delovanje knjižnice uvedel inventarno knjigo, imenski katalog (kartoni), knjižni listek, imenik izposojevalcev, legitimacijo, izposojevalno knjigo, blagajniški konto in blagajniški dnevnik. Po vojni, ko so bili vsi katalogi izgubljeni, je inventarna knjiga služila tudi kot katalog. Slovenske knjige so bile razdeljene na leposlovje, naravoslovje, zgodovino, zemljepis, narodopisje in ostalo, knjige v tujih jezikih pa le na leposlovje in razno. Germ je gradivo uredil po velikosti oziroma formatu knjig. Vsaka knjiga je imela svojo signaturo na hrbtu knjige in v levem zgornjem kotu notranjih platnic.
Pod Germovim vodstvom je bila knjižnica vsestranska. Poleg leposlovnih del in periodike je naročala tudi poljudnoznanstvena in znanstvena dela ter organizirala predavanja, namenjena vsem slojem. Organizirala je tudi strokovna predavanja na temo knjižničarstva, npr. o pomenu javne knjižnice leta 1908, o razvoju slovenske književnosti leta 1909 ipd. Knjižnica si je od dolenjske podružnice Prosvete pridobila tudi razno znanstveno literaturo v številnih jezikih. Leta 1915 je kupila knjižnico sodnega svetnika dr. Edvarda Volčiča, ki je vsebovala okoli osemsto enot gradiva: slovenske klasike, vse pomembnejše slovenske revije v originalni vezavi in precej muzikalij. V letu 1910 je imela knjižnica 350 bralcev, v letu 1911 pa 479.
Zaradi vojne je bilo že leta 1914 okrnjeno delovanje čitalniške knjižnice v Novem mestu. Leta 1915 je vojska zasedla Narodni dom; knjižnica je tam sicer ostala, čitalnica oziroma bralna soba pa se je preselila najprej v mestno hišo, kasneje pa v hišo odvetnika Karla Slanca na Glavnem trgu, kamor je knjižničar iz Narodnega doma prinašal knjige. V začetku leta 1918 se je čitalnica vrnila v svoje prostore. Lotili so se pregleda knjižnice in dopolnjevanja manjkajočega gradiva. Ugotovili so, da manjka precej knjig, prav tako so bile nepopolne revije in časopisi. Po vojni knjižnica ni več prav zaživela in po letu 1920 je pričel obisk v knjižnici Narodne čitalnice močno upadati. Zaradi vsesplošne draginje pa tudi ni bilo več sredstev za nabavo novih knjig.
V začetku svojega obstoja je imela čitalnica malo knjig, sčasoma, ko je njihovo število naraslo, pa je moral knjižničar skrbeti za izposojo in hrambo knjig, sestavljati kataloge in sezname za izposojo. Knjižničar je časopise, določene za hrambo, konec leta dal vezati. Sredi sedemdesetih let 19. stol. naj bi bilo v novomeški čitalnici na razpolago okoli dvajset različnih časopisov, večinoma slovenskih.
Pravico do izposoje so imeli le člani Narodne čitalnice, bralci so bili pretežno profesorji. Nova doba v knjižnici Narodne čitalnice se je začela s prihodom profesorja Josipa Germa. Kot zelo dober organizator se je po šestnajstih letih bivanja v tujini aktivno vključil v delovanje Narodne čitalnice v Novem mestu. Na njegov predlog je bil ustanovljen knjižničarski odsek z nalogo urediti knjižnico in pripraviti knjižnična pravila. Pri organizaciji knjižnice se je posvetoval z ljudskimi knjižnicami v Ljubljani, Celju in Mariboru.
Leta 1907 je Narodna čitalnica v Novem mestu odprla javno knjižnico. Knjižnica je proti plačilu postala dostopna vsem Novomeščanom, ne samo članom Narodne čitalnice. Odprta je bila dvakrat na teden po eno uro, vsako sredo in soboto med šesto in sedmo uro zvečer. Poleg časopisov je bilo na voljo okoli petsto knjižnih del. Čas izposoje je bil štirinajst dni z možnostjo podaljšanja. V prvem letu je knjižnica poslovala pozitivno. Poleg Narodne čitalnice je knjižnico finančno podpirala Mestna hranilnica, dohodek pa je imela tudi od izposojevalnine. Po poročilu za leto 1911 so bili bralci pretežno obrtniki, nekaj bralcev je bilo tudi iz okolice mesta. Iz tega lahko sklepamo, da je Javna knjižnica izpolnila svoj namen približati se ljudskim množicam.
Germ je za pregledno delovanje knjižnice uvedel inventarno knjigo, imenski katalog (kartoni), knjižni listek, imenik izposojevalcev, legitimacijo, izposojevalno knjigo, blagajniški konto in blagajniški dnevnik. Po vojni, ko so bili vsi katalogi izgubljeni, je inventarna knjiga služila tudi kot katalog. Slovenske knjige so bile razdeljene na leposlovje, naravoslovje, zgodovino, zemljepis, narodopisje in ostalo, knjige v tujih jezikih pa le na leposlovje in razno. Germ je gradivo uredil po velikosti oziroma formatu knjig. Vsaka knjiga je imela svojo signaturo na hrbtu knjige in v levem zgornjem kotu notranjih platnic.
Pod Germovim vodstvom je bila knjižnica vsestranska. Poleg leposlovnih del in periodike je naročala tudi poljudnoznanstvena in znanstvena dela ter organizirala predavanja, namenjena vsem slojem. Organizirala je tudi strokovna predavanja na temo knjižničarstva, npr. o pomenu javne knjižnice leta 1908, o razvoju slovenske književnosti leta 1909 ipd. Knjižnica si je od dolenjske podružnice Prosvete pridobila tudi razno znanstveno literaturo v številnih jezikih. Leta 1915 je kupila knjižnico sodnega svetnika dr. Edvarda Volčiča, ki je vsebovala okoli osemsto enot gradiva: slovenske klasike, vse pomembnejše slovenske revije v originalni vezavi in precej muzikalij. V letu 1910 je imela knjižnica 350 bralcev, v letu 1911 pa 479.
Zaradi vojne je bilo že leta 1914 okrnjeno delovanje čitalniške knjižnice v Novem mestu. Leta 1915 je vojska zasedla Narodni dom; knjižnica je tam sicer ostala, čitalnica oziroma bralna soba pa se je preselila najprej v mestno hišo, kasneje pa v hišo odvetnika Karla Slanca na Glavnem trgu, kamor je knjižničar iz Narodnega doma prinašal knjige. V začetku leta 1918 se je čitalnica vrnila v svoje prostore. Lotili so se pregleda knjižnice in dopolnjevanja manjkajočega gradiva. Ugotovili so, da manjka precej knjig, prav tako so bile nepopolne revije in časopisi. Po vojni knjižnica ni več prav zaživela in po letu 1920 je pričel obisk v knjižnici Narodne čitalnice močno upadati. Zaradi vsesplošne draginje pa tudi ni bilo več sredstev za nabavo novih knjig.
