Tudi v tem obdobju se nadaljuje tradicija božičnih in promenadnih koncertov. Dirigentsko palico je prevzel David Jarh, predsedovanje Roman Fonada, tajniško delo pa Gordana Fonda.
David Jarh, ki je leto pred 60-letnico prevzel dirigentsko palico, se kot Celjan spominja Žabarjev.
Žabe.
To ime v meni zbuja mnogo spominov na moje začetke, prav tako pa me v trenutku spomni na domače naloge, ki jih moram, kot trenutni odgovorni dirigent plesnega orkestra mojega rodnega mesta Celje, opravljati. Naj začnem na začetku, ko sem kot šestletnik opazoval mojo sestro, brata in očeta, kako muzicirajo. Izgledalo je, da se zabavajo in to me je pritegnilo k razmišljanju o inštrumentu, s katerim bi tudi jaz lahko zabaval sebe in druge. Ko sem nekega večera na TVju slišal Herb Alperta, kako sladko igra in se pri tem po odru sprehaja s prelepimi damami, je bila mera polna. Tudi jaz bom trobentač. Kot moj brat in sestra sem tudi jaz šel v uk v celjsko glasbeno šolo. K profesorju Stanku Pojavniku. Ko sem končno iz šole domov lahko prinesel prvo izposojeno trobento, je bila moja ljubezen do tega inštrumenta zapečatena za vekomaj. V moji glavi se takrat glasba še ni delila na klasiko in jazz. Prvič sem besedo jazz slišal iz ust sedanjega kitarista Žab Emerika Kolarja, ki mi je posodil ploščo zagrebških jazzerjev, ki so izvajali Glena Millerja. To je bilo to. Nova ljubezen. Jazz.
Z desetimi leti sem začel igrati v godbi na pihala France Prešeren in tam spoznal Milana Gorjanca, ki me je kasneje pripeljal v Žabe. Dirigiral je France Kapus iz Ljubljane, »čitanje« in igranje swinga pa me je takrat učil Videc Vendi, ki je sam med drugim igral tudi trobento. Spominjam se velikega spoštovanja, ki sem ga čutil do gospoda Kapusa, ker je tako dobro poznal glasbo, ki sem jo na sveže vzljubil. Izgleda, da je tudi on v meni prepoznal srčnega jazzerja in me je neznansko motiviral tudi z dodelitvijo sola za trobento v Millerjevi American Patrol. Spominjam se resnosti na vajah, ki pa se je obvezno prepletala s šaljivimi medklici, kadar bi stopnja napetosti presegla določeno mejo. Tu se spominjam Milana Pleterskega, Marjana Ašiča, Milana Gorjanca, Romana Fonde, Frančka Maura … tako rekoč vseh, ki so bili že dlje časa v orkestru. Mlajši, kot sva bila takrat Matej Jevšenak in jaz, si nismo upali motiti vaje, ampak smo se le pridruževali eksplozijam smeha. Tudi zaradi takšnih trenutkov smo zelo radi hodili na vaje, zraven pa stvar jemali silno resno. Orkester je bil, in še danes je, izjemno dobro uigran, kar pa mi zdaj ne pomeni več toliko kot takrat. Ker je jazz glasba postala moj poklic, sem na tej poti igral v mnogih zasedbah, vključno z mnogimi big bandi, in doživljal tudi večjo tehnično perfektnost skupnega igranja. Skoraj nikoli pa nisem začutil večjega, skoraj ljubezenskega zanosa, ki ga nemalokrat čisto zares in na svoji koži začutim, kadar stojim spredaj in vodim Celjski plesni orkester Žabe.
Trenutno sem solist trobentač v sekciji Big Banda RTV Slovenije in Jazz Big Banda Graz, s katerim smo letos v januarju gostovali v New Yorku, poleg tega pa učim jazz trobento na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in vodim lastni jazz kvartet. Natrpanemu delovnemu tednu navkljub sem z velikim veseljem sprejel povabilo celjskih Žab, da zasedem častno in odgovorno mesto njihovega dirigenta. Za nami je skoraj natanko eno leto igranja in z rezultati, ki jih tukaj ne bi našteval, sem zelo zadovoljen. Želel bi se Žabam iskreno zahvaliti za izkazano zaupanje in potrpežljivost na vajah (včasih morajo fantje na vajah tudi kaj odpeti namesto odigrati), obenem pa jim tudi čestitati ob njihovem diamantnem jubileju.
Keep on Swinging!
Vaš David. David Jarh,
dirigent
Vir: 60 let Celjskega plesnega orkestra Žabe, str. 15-16
Žabe.
To ime v meni zbuja mnogo spominov na moje začetke, prav tako pa me v trenutku spomni na domače naloge, ki jih moram, kot trenutni odgovorni dirigent plesnega orkestra mojega rodnega mesta Celje, opravljati. Naj začnem na začetku, ko sem kot šestletnik opazoval mojo sestro, brata in očeta, kako muzicirajo. Izgledalo je, da se zabavajo in to me je pritegnilo k razmišljanju o inštrumentu, s katerim bi tudi jaz lahko zabaval sebe in druge. Ko sem nekega večera na TVju slišal Herb Alperta, kako sladko igra in se pri tem po odru sprehaja s prelepimi damami, je bila mera polna. Tudi jaz bom trobentač. Kot moj brat in sestra sem tudi jaz šel v uk v celjsko glasbeno šolo. K profesorju Stanku Pojavniku. Ko sem končno iz šole domov lahko prinesel prvo izposojeno trobento, je bila moja ljubezen do tega inštrumenta zapečatena za vekomaj. V moji glavi se takrat glasba še ni delila na klasiko in jazz. Prvič sem besedo jazz slišal iz ust sedanjega kitarista Žab Emerika Kolarja, ki mi je posodil ploščo zagrebških jazzerjev, ki so izvajali Glena Millerja. To je bilo to. Nova ljubezen. Jazz.
Z desetimi leti sem začel igrati v godbi na pihala France Prešeren in tam spoznal Milana Gorjanca, ki me je kasneje pripeljal v Žabe. Dirigiral je France Kapus iz Ljubljane, »čitanje« in igranje swinga pa me je takrat učil Videc Vendi, ki je sam med drugim igral tudi trobento. Spominjam se velikega spoštovanja, ki sem ga čutil do gospoda Kapusa, ker je tako dobro poznal glasbo, ki sem jo na sveže vzljubil. Izgleda, da je tudi on v meni prepoznal srčnega jazzerja in me je neznansko motiviral tudi z dodelitvijo sola za trobento v Millerjevi American Patrol. Spominjam se resnosti na vajah, ki pa se je obvezno prepletala s šaljivimi medklici, kadar bi stopnja napetosti presegla določeno mejo. Tu se spominjam Milana Pleterskega, Marjana Ašiča, Milana Gorjanca, Romana Fonde, Frančka Maura … tako rekoč vseh, ki so bili že dlje časa v orkestru. Mlajši, kot sva bila takrat Matej Jevšenak in jaz, si nismo upali motiti vaje, ampak smo se le pridruževali eksplozijam smeha. Tudi zaradi takšnih trenutkov smo zelo radi hodili na vaje, zraven pa stvar jemali silno resno. Orkester je bil, in še danes je, izjemno dobro uigran, kar pa mi zdaj ne pomeni več toliko kot takrat. Ker je jazz glasba postala moj poklic, sem na tej poti igral v mnogih zasedbah, vključno z mnogimi big bandi, in doživljal tudi večjo tehnično perfektnost skupnega igranja. Skoraj nikoli pa nisem začutil večjega, skoraj ljubezenskega zanosa, ki ga nemalokrat čisto zares in na svoji koži začutim, kadar stojim spredaj in vodim Celjski plesni orkester Žabe.
Trenutno sem solist trobentač v sekciji Big Banda RTV Slovenije in Jazz Big Banda Graz, s katerim smo letos v januarju gostovali v New Yorku, poleg tega pa učim jazz trobento na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in vodim lastni jazz kvartet. Natrpanemu delovnemu tednu navkljub sem z velikim veseljem sprejel povabilo celjskih Žab, da zasedem častno in odgovorno mesto njihovega dirigenta. Za nami je skoraj natanko eno leto igranja in z rezultati, ki jih tukaj ne bi našteval, sem zelo zadovoljen. Želel bi se Žabam iskreno zahvaliti za izkazano zaupanje in potrpežljivost na vajah (včasih morajo fantje na vajah tudi kaj odpeti namesto odigrati), obenem pa jim tudi čestitati ob njihovem diamantnem jubileju.
Keep on Swinging!
Vaš David. David Jarh,
dirigent
Vir: 60 let Celjskega plesnega orkestra Žabe, str. 15-16
