Štiridejanka (1908) je prvič izšla v zbirki Zabavna knjižnica pri Slovenski matici. Drama za časa pisateljičinega življenja ni bila uprizorjena v gledališčih. Uprizorili so jo šele leta 2023 na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) pod režiserskim vodstvom Jerneja Potočana. Za uprizoritev so prejeli nekaj stanovskih nagrad.
Vsebina:
Prizorišče je neka notranjska vas, katere moški so bili navajeni za zaslužek hoditi daleč v hrvaške gozdove. Tokrat se možje iz tujih gozdov vrnejo obupani, saj niso imeli dovolj dela in še manj denarja. V vasi se je pojavil gost Amerikanec, ki je po dolgih letih obiskal rojstno vas. Amerikanec vaščane na vaškem sejmu navduši za odhod v deželo preko oceana, saj je ves navdušen nad ameriškimi razmerami in miselnostjo o tem, da zmore vsak uspeti, če se potrudi in dela. Vsak izmed večine vaščanov ima svoj motiv za odhod: večinoma je to rešitev gmotne stiske ali pobeg zaradi ljubezenskega razočaranja. V drami je obširneje predstavljena zgolj ljubezenska zgodba Pečarjevega Lojza in Streharjeve Ančke, ki jima njegova premožna mati brani, da se vzameta. Drama se zaključi tik pred dejanskim odhodom vaščanov proti pristanišču in s strašljivo napovedjo mlade Streharjeve Ančke, da se ne bo nihče živ vrnil domov.
Zofka Kveder je v drami nazorno prikazala dva razloga za izseljevanje: stopnjevano revščino pasivnih krajev v času agrarne krize ter osebna razočaranja posameznikov. Problem takratnega izseljevanja naših ljudi je pisateljico zelo bolel: to dokazuje med drugim tudi njen članek Slovenci na tujem, ki ga je objavila v Naših zapiskih leta 1907. V članku zlasti problematizira odnos Slovencev v Nemčiji in drugod do lastnih jezika in kulture, na katera bi morali biti ponosni.
Nastopajoče osebe v drami so po pogovoru z Amerikancem postavljene pred bivanjsko vprašanje: ali zgniti v domačih vaseh ali se v tujini preroditi in postati človek. Izseljenec je razširil misel, da je bolj etično biti svobodni človek, ki gradi veliko civilizacijo, kot reven človek, ki krvavi v domovini. Učiteljeva in avtoričina čustvena zavzetost pa opozarjata, da domovina kliče.
Kritike in interpretacije
Prve kritike Amerikancev so se po eni strani nanašale na to, da bi drama potrebovala še kakšno dejanje več, da bi se odnosi in dogodki razpletli, po drugi strani pa, da ideje v drami prav spodbujajo ljudi, da je smiselno oditi preko oceana za iskanje sreče, medtem ko ljudem nihče ne pove, da je možno delo najti tudi v domačih krajih in mestih.
V drami so na prefinjen in nevsiljiv način predstavljena tudi ženska vprašanja, s katerimi se je književnica ukvarjala vse življenje in v vseh oblikah svoje literature. V igri je na veliko mestih poudarjeno, da so ženske prikrajšane za pravico odločanja o skupnem življenju, pa čeprav je velika večina dejanj povezanih z njihovo sposobnostjo. Ženski liki so postavljeni v ospredje.
Kritik Fran Detela je konec decembra leta 1907 zapisal, da je drama Amerikanci pristna žaloigra. Snov je vzeta iz domačega življenja, dejanje je dobro zasnovano, zanimivo zapleteno in naravno razpleteno. Značaji so dobro narisani in raznovrstni, da se v kontrastih in podrobnostih dopolnjujejo in plastično dvigajo iz okolice in ozadja. Nekoliko premedel je učiteljev značaj, poleg tega so po njegovem premalo poudarjeni momenti, ki vežejo kmeta na domačo zemljo.
V knjižnem izboru odlomkov iz slovenske dramatike iz leta 1954 je pisec spremne besede France Koblar med drugim izpostavil že znano nasprotje: domovinsko čustvo in klic po kruhu. To dvojnost se po Koblarju čuti tudi v oblikovnem načinu: izrazito naturalistična snov in obdelava dobivata simbolno občutje. Naturalistični način postavlja prizor na prizor, prikazuje dramo posameznikov ter na široko riše dramo vse vasi; v nji nastopajo moški in ženske, otroci in starci, družine in posamezniki, kakor da ni osrednje osebe in zaokroženega dejanja. Predvsem gledamo vzroke, nagibe in okoliščine, zaradi katerih ljudje odhajajo od doma, neko skupno voljo, ki je obsedla »amerikance«. Ostreje in obširneje jo označena samo ljubezenska zgodba Pečarjevega Lojza in Streharjeve Ančke, ki jima premožna mati brani, da se vzameta. Za to široko in prosto dramsko zgradbo je značilno, da nekatere osebe nastopijo šele v zadnjih dveh dejanjih.
Med tistimi, ki so se lotili razčlenjevanja te drame, je tudi literarni zgodovinar Denis Poniž. Za to dramo je po njegovem značilno, da v duhu moderne uporablja različne slogovne prijeme, od realističnih in naturalističnih, preko novoromantičnih do simbolističnih in v slikanju narave tudi impresionističnih. Podobe se prepletajo do te mere, da je včasih realistična osnova postavljena v povsem drugačen kontekst, z mnogimi simbolnimi pomeni, kar je značilno predvsem za tretje in četrto dejanje. Če skrajšamo: vsi v drami izpostavljeni problemi so po Ponižu povezani z vprašanjem kolektivne (socialne) usode slovenskega kmečkega prebivalstva v ekonomsko zaostrenih pogojih prihajajočega kapitalizma in pospešenega razslojevanja v zadnjih desetletjih 19. stoletja, še posebej v pokrajini, kakršna je bila Notranjska. Tamkajšnje razmere je avtorica dobro poznala, saj je tam preživljala mladost. Amerikanec oznanja gospodarsko in politično svobodo, katere pomembna prvina je spoštovanje vsakega človeka, ne glede na to, kako visoko ali nizko stoji na socialni lestvici, kaj je po poklicu in kako bogat ali reven je.
Zofke Kveder ne zanima samo kolektivni problem potencialnega in aktualnega izseljevanja, zanimajo jo tudi pogoji, v katerih se nahajajo ljudje, njihova medsebojna razmerja, njihova sovraštva in prijateljstva, njihov boj za obstanek in njihovo upanje na boljšo in bogatejšo prihodnost. Drama Amerikanci je po Poniževem mnenju dokument časa. Prav v tej dokumentarni razsežnosti je skrita njena vrednost za današnji čas, kakor je svojo razpravo o tej drami zaključil literarni zgodovinar.
Viri in literatura:
Zofka Kveder: Amerikanci. Pridobljeno 13. 7. 2026. https://veza.sigledal.org/uprizoritev/amerikanci
Amerikanci (2023). Pridobljeno 13. 7. 2026. https://novakumba.agrft.uni-lj.si/ZAC/index.asp?PID=17012&l=0
Dialog – Jernej Potočan. Pridobljeno 13. 7. 2026. https://akademijskiblog.si/scena/dialog-jernej-potocan/
Tominšek, Josip, 1909: Zabavna knjižnica. Ljubljanski zvon. 29/5. 313-314.
L. L., 1909: Zabavna knjižnica. Dom in svet. 22. 134-135.
Koblar, France, 1973: Slovenska dramatika 1. Ljubljana : Slovenska matica. 194-195.
Kveder, Zofka, 2018: Zbrana dela, zv. 5. Dramatika. Članki. Feljtoni. Ljubljana : ZRC SAZU. 675-681
Legiša, Lino (ur.), 1964: Zgodovina slovenskega slovstva 5. Ljubljana : Slovenska matica. 316-317.
Novejša slovenska dramatika 1. Naturalizem – simbolizem. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1954. 333-335.
Poniž, Denis, 2017: Sodobnost drame Amerikanci prve slovenske poklicne pisateljice Zofke Kveder. Zvon 20/3-4. 51-56.
