Gostinska dejavnost na prostoru, kjer so v prvih letih novega tisočletja postavili poslovno – stanovanjski objekt Maksimiljan, sega v drugo polovico 19. stoletja. Prvotno stavbo je ob takratni Krekovi cesti postavil Jurij Balant leta 1850, leta 1862 je pa je bila v njegovih prostorih ustanovljena znamenita Celjska narodna čitalnica. Leta 1887 je objekt kupila celjska nemška družina Skoberne in novi lastnik je hišo leta 1891 obnovil ter povečal s stranskim poslopjem. V njem je uredil nekaj hotelskih sob, toda gostišče je kot hotel omenjeno šele v turističnem vodniku iz leta 1901.
Hotel, imenovan Pri zamorcu (Hotel Mohr), je bil znan predvsem po velikem senčnem vrtu, kjer sta bili urejeni dve kegljišči, dunajski kuhinji ter dobrem pivu in vinu po zmernih cenah. V posebni sobi hotela so imela sestanke različna društva, v večernih urah pa so se tu zbirale stalne družbe. V dvorani stranskega poslopja so uredili prvo kinodvorano v mestu, ki je služila tudi kot koncertna dvorana. V letu 1931 so hotel v celoti prenovili in kasneje še dodelovali, tako da sta dve enonadstropni stavbi skupno premogli 15 sob s skupno kopalnico in angleškim WC. Glede na kvaliteto ponudbe je hotel spadal v III. kvalitetni razred.
Maja 1945 je nova oblast hotel zaplenila, gostinska dejavnost v objektu pa se je ohranila. Še globoko v 90. leta preteklega stoletja je v stavbi poslovala gostilna Ojstrica in se konec desetletja pod nekdanjim imenom Zamorc razcvetela v pravo kultno shajališče mladih. Kljub živosti lokala, saj so v njem potekale poleg gostinske dejavnosti tudi številne družabne in kulturne prireditve, in kljub historični vrednosti objekta se lokacija ni obdržala. Nasprotovanje številnih meščanov ni pomagalo in mestna občina je nepremičnino prodala.
