skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Štandreška nekropola

PRVI DEL
Avgusta 2017 med obnovitvenimi deli stare domačije moje družine v Štandrežu pri Gorici smo odkrili človeško lobanjo. Sledilo je preverjanje s strani pristojnih organov in končno oktobra 2018 tudi arheološko izkopavanje pod strokovnim vodstvom dr. Paole Venture z Nadzorništva za arheologijo, likovno umetnost in krajino dežele Furlanije- Julijske krajine. Arheologa dr. Andrea Pellegrini in dr. Dario Innocenti, katerima je Nadzorništvo poverilo operativno vodstvo, sta v nekaj tednih odkrila pravo nekropolo, tj. starodavno pokopališče, oz. del le-tega (deset grobov), saj po vsej verjetnosti je celotno pokopališče bilo (oz. je še) mnogo večje. Izdana je bila študija v sklopu projekta “Gorica, antični del in pokrajina – Preventivna arheološka izkopavanja”, z naslovom “Arheološko izkopavanje na Kraški ulici, oktober-december 2018 – znanstveno poročilo”. Delo na 34 straneh je razdeljeno na sedem delov: metodološki uvod, opis posega, zgodovinska in geomorfološka slika, metodologija raziskave, časovni in stratigrafski opis, zaključki, bibliografija. Avtorja sta prej omenjena doktorja Pellegrini in Innocenti, medtem ko podpisani Dimitri Tabaj sem soavtor poglavja “Zgodovinska in geomorfološka slika”.

Da je na tem mestu v starih časih stalo precej veliko pokopališče, so bili že prepričani starejši sovaščani, ampak niso imeli pravih dokazov, čeprav v sredini petdesetih let (okrog leta 1954) so med deli za postavitev vodovoda našli manjše število okostnjakov v neposredni bližini naše hiše, točneje v sredini križišča med Kraško ulico in ulico Trivigiano. Tudi globina takratnega izkopavanja je bila približno enaka sedanji, se pravi okoli 30-40 cm. Za boljše razumevanje bom podal nekaj podatkov o zgodovini same domačije. Slednja je last moje družine že najmanj od leta 1777, ko se je tam po vsej verjetnosti rodil praded mojega pradeda Jakob Tabaj. Napisal sem “po vsej verjetnosti”, ker v matičnih knjigah piše, da se je Jakob rodil na tedanji hišni številki 6, medtem ko je naša hiša v starih časih nosila številko 5 (Štandrež št. 5), a slednja se je z leti večkrat spreminjala glede na razne delitve in združitve posestev ali gradnjo novih objektov, tako da nekaj desetletij kasneje smo prišli celo do številke 10 (danes Kraška ulica št. 69); ne glede na to lahko vseeno trdimo, da se je Jakob daljnega leta 1777 rodil na isti lokaciji ali v neposredni bližini (sicer prvi lastniški vpis v katastrskih dokumentih je na ime njegovega sina Jožefa Tabaja – Štandrež, 1808/1809-1858 – ki je leta 1846 imel ustanovljeno hipoteko v korist Elizabete pl. Cipriani). Med letoma 1920 in 1921 je moj praded Blaž Tabaj, Jakobov pravnuk, ki je v prvi svetovni vojni kot črnovojnik in četovodja služil v cesarski armadi, naročil cenitev vojne škode in jo oddal Okrajni sodniji, da bi dosegel povračilo vojne odškodnine za hišo in parcele, za katere je stanje pred vojno bilo ocenjeno kot “najboljše”. Zanimivo je v tem smislu, da v prošnji, ki sta jo podpisala izvedenca Jakob Nanut in Jožef Brajnik, najdemo popolnoma neopredeljeno oceno o starosti objekta (piše: “Stanovanje je bilo sezidano iz kamenja in apnene malte leta je neznano, bilo je v dobrem oskrbovanju in večkrat popravljeno”), kar dodatno potrjuje, da je bila hiša zelo stara, verjetno precej starejša od Jakoba Tabaja, ki je umrl leta 1851 pri 73 letih, saj drugače bi najbrž bil še živ spomin na njeno gradnjo oz. na graditelja.

 

DRUGI DEL
Čeprav zaenkrat ni dokazov, je povsem možno, da že oče mojega prapraprapradeda Jakoba Tabaja (Štandrež, 1777-1851), ki se je prav tako imenoval Jakob (letnik 1733), njegov oče Andrej (letnik 1705 ali 1704) ali celo oče slednjega (ni znano, če se je imenoval Jakob ali Anton, rojen približno okrog leta 1660-1680), so bili rojeni prav na naši domačiji ali v neposredni bližini (na žalost pred najmlajšim Jakobom ni še bilo hišnih številk, kar predstavlja precejšnjo oviro pri raziskovanju). Arheologa, ki sta vodila izkopavanja, sta ugotovila, da najstarejši zemljevid tega kraja je iz leta 1785, ko je Jakob najmlajši (letnik 1777) bil star le osem let. Gre za vojaški zemljevid, ki ga hrani Narodna knjižnica na Dunaju in na katerem so razvidne hiše, medtem ko ni nobenega znanka o pokopališču, saj očitno se je takrat za njim že izgubila vsaka sled in morda tudi spomin nanj, čeprav mnogim starejšim sovaščanom – dejansko do današnjih dni – je povsem jasno, da je moral tisti kraj nekoč služiti za pokop umrlih, saj zelo pogosto so v zemlji med kmečkimi opravili našli tu pa tam kakšno človeško kost (že omenjena najdba iz petdesetih let – o kateri bi bilo vredno voditi vzporedno raziskavo, saj nisem doslej zasledil nobenega uradnega dokumenta ali članka o tem – je samo še podkrepila to prepričanje, ki je po letu 2018 postalo dokazano dejstvo).

Pred odkritjem nekropole na Kraški ulici je bilo znano, da je v Štandrežu v prejšnjih dobah bilo kar nekaj krajev, ki so jih uporabljali za pokop umrlih. Sedanje štandreško pokopališče je nastalo v 19. stoletju, medtem ko so prej pokopavali v bližini cerkve, kot poroča domačin duhovnik Andrej Marušič (Štandrež, 1828 – Gorica, 1898) v svojih spominih z naslovom “Moja doba in poboda”. Prva štandreška cerkev je pa stala že pred letom 1300. Svoje pokopališče je po vsej verjetnosti imel tudi bližnji kužni lazaret nad Rojcami ob zadnji epidemiji kuge leta 1682 (o kateri je poročal duhovnik Ivan Marija Marušič – Gorica, 1641-1712 – v svojem “Dnevniku o kugi”), medtem ko neko skupno grobišče je verjetno stalo tudi na spodnji ulici sv. Mihaela, kjer so po pripovedovanju pokojnega sovaščana in izrednega poznavalca štandreške zgodovine Nika Nanuta (Filipovega) baje bile pokopane žrtve neke epidemije kolere v 18. stoletju (kraj so imenovali “Usmiljeno polje”). Pokopavali so tudi pri kapelici Blažene Device Marije v Jeremitišču.

Na Kraški ulici smo prvo lobanjo in nekatera vratna vretenca našli – kot rečeno – avgusta 2017 kakih 30 cm pod nivojem terena, ob zidu, ki na vzhodu ograjuje našo posest, kjer je nekoč stal hlev. Nadaljnje arheološko izkopavanje je pokazalo, da je oseba bila pokopana z nogami na vzhodu, čeprav odkop preostalega dela okostnjaka ni bil mogoč, ker nad njim stojijo ograjni zid in sosednji gradbeni elementi. Na isti način, torej z nogami na vzhodu in z glavo na zahodu, ki gleda torej proti vzhodu, je bilo pokopanih še sedem trupel, medtem ko dva okostnjaka sta bila pokopana ortogonalno napram ostalim, eden z glavo na severu, drugi pa na jugu. Vsi grobovi so se nahajali v prostoru med hlevom in štalo in so bili brez kakršnegakoli nakita ali pridatka. Arheološka raziskava je pokazala, da so v tem prostoru pokopavali na gosto in verjetno zaporedoma, kar daje misliti, da je šlo za precej veliko pokopališče, ki je verjetno delovalo dalj časa. Kot bomo videli se kraj nahaja na robu polja, ki se konča s prepadnim pobočjem nad spodnjo ulico sv. Mihaela, kar daje lokaciji poseben čar.

 

TRETJI DEL
Kraj, kjer je stala in deloma še stoji štandreška nekropola, se nahaja na robu polja v obliki terase, ki se konča s precej prepadnim pobočjem nad spodnjo ulico sv. Mihaela. Pobočje je nekoč bilo še bolj prepadno, saj kot so ugotovili arheologi je bila odstranjena – ni znano kdaj, a lahko sklepamo, da se je to zgodilo zaradi potreb prometa in gradnje stavb – debelejša plast zemlje, ki je poprej dodatno pokrivala trupla pokopanih (je malo verjetno, da so bile jame za grobove prvotno tako na površju). Pod prepadno teraso so še po drugi svetovni vojni stale neke kaverne, ki so med drugim v vojnem času ljudem služile kot zatočišče. S te dominantne terase se zdaj odpira lep razgled proti zahodu in bregu reke Soče, medtem ko proti vzhodu stoji strnjena skupina hiš, ki je že v starih zemljevidih označena z ledinskim imenom “pri Budalovih” ali “Budauvali” (to ledinsko ime na primer najdemo na katastrskih zemljevidih iz leta 1822). Ko je nastalo starodavno pokopališče očitno ni bilo teh hiš in se je odpiral lep razgled tudi proti njivam na vzhodu. Tudi ograjni zidovi so seveda nastali v kasnejši dobi: njihova gradnja je zelo preprosta in v nasprotju z hišo skoraj brez uporabe lepših in mogočnih kamnitih blokov, ki sem jih delno izkoristil za obnovo fasade, medtem ko prevladuje večje število manjših kamnitih in opečnih kosov in celo rečnih kamnov, pokritih z grobim ometom. Prisotnih je tudi nekaj špranj, popravljenih z opeko: te špranje so nastale med bombardiranjem v prvi svetovni vojni. Datacija zidov ni bila mogoča, tudi ker je bil arheološki izkop izvedljiv le v tistem predelu, kjer niso še bila izvedena obnovitvena dela in ne moremo torej izključiti, da so obstajale še starejše strukture.

Nekateri okostnjaki štandreške nekropole na Kraški ulici so bili precej dobro ohranjeni, drugi pa v nekoliko slabšem stanju (tudi ker so nekateri bili nehote poškodovani med raznimi izkopnimi deli v kasnejših dobah do zadnje obnove hiše); eden je pripadal osebi predpubertetne starosti. Pokopne jame so bile približno eliptične oblike. Pomemben znak, da je pokopališče verjetno delovalo precej časa in da so torej vsaj nekatere predele po določenem času spet uporabljali za ponovne pokope, so arheologi našli v grobu, ki je bil v dobri meri prerezan od kasnejšega pokopa drugega mrliča. Našli so tudi dva groba, ki sta si bila bližje od preostalih in z rahlo razliko v kotnem položaju vzdolžne osi, kar morda priča o pokopu dveh sorodnikov v dveh različnih fazah. Kot rečeno, poleg okostnjakov niso našli nobenega nakita ali pridatka in trupla so bila položena v jamo v ležečem položaju na golo zemljo, verjetno brez krste, saj arheologi niso našli nobenega znaka, ki bi kazal na to. Kar v nekaj primerih so pa našli vzdolž trupel skrbno položene prodne kamne, velike od nekaj centimetrov do približno deset centimetrov. V dveh primerih so kamni bili položeni tudi zraven lobanje oz. pod njo s funkcijo vzglavne blazine. Gre očitno za starodavni pokopni obred, tudi z namenom pritrditve pozicije mrliča. Sredi tako imenovanega post-antičnega najdišča so arheologi odkrili večji krater, velik približno 1,70 x 3,10 m, v katerem so našli večje število vojaških predmetov iz prve svetovne vojne: več ročnih bomb, nešteto nabojev, bajonete, puškino cev, vojaške drsalke, več italijanskih čelad, itd. V kraterju so našli tudi raznorazno orodje, bodisi hišno (npr. starodavno kamnito posodo za mletje žita) kot delavniško (moj prapraded Janez Tabaj, letnik 1835, je bil krojač in čevljar). Očitno je šlo za krater, ki je razdejal del starodavne nekropole in ga je povzročila granata (sama hiša med prvo svetovno vojno je bila porušena za približno 50%): nekdo – verjetno sami vojaki – je luknjo napolnil z odpadnim, tudi nevarnim materialom, ki je potem tam počival celo stoletje. Čiščenje je seveda zahtevalo poseg pristojnih vojaških organov in posebnih strokovnjakov, ki so prišli iz Benetk.

 

ČETRTI DEL
Čeprav je minilo že 5 let od odkritja prve lobanje v štandreški nekropoli na Kraški ulici, smo še daleč od tega, da bi potegnili črto in prišli do kakšnega zaključka. Morda več kot ena katastrofa se je morala zgoditi – po vsej verjetnosti kakšna vojna, ki je skoraj do konca iztrebila prejšnje krajevno prebivalstvo – da je popolnoma zbledel spomin na pokopališče in da se je nad njim začelo graditi. Verjetno smo odkrili le skrajni rob nekropole, ki se je širila proti jugu in vzhodu in morda proti severu. Če je domneva arheologov, da gre za post-antično nekropolo, potem imamo na izbiro kar nekaj takih apokaliptičnih scenarijev, ki so se lahko vrstili tudi na tem ozemlju po turbulentnem padcu Rimskega cesarstva in še bolj vihravem obdobju, ki je sledilo, vse do ogrskih vpadov v 9. in 10. stoletju in nastankom opustošenega območja imenovanega “vastata Hungarorum” ali do izredno krvavih vojn proti Benetkam v 16. in 17. stoletju, ki so prizadejale občutno številčno izgubo prebivalstva v naših krajih.

Smer pokopa je – kot smo videli – v osmih primerih zahod-vzhod z glavo na zahodu, ki gleda proti vzhodu, kar je povsem v sozvočju z domnevo o post-antični oz. zgodnjesrednjeveški dataciji, čeprav po mojem skromnem mnenju marsikaj se lepo ujema tudi z antiko in zgodnjekrščanskimi pokopi: predvsem mislim na popolno odsotnost predmetov in pridatkov ter na prisotnost dveh pokopov v smeri sever-jug in jug-sever (na žalost lobanji se nista ohranili in ni bilo torej mogoče oceniti, kako sta bili obrnjeni, desno, levo ali ravno), značilno za predkrščanske pokope, ki so včasih v tistem obdobju sobivali s krščansko cono, imenovano area christianorum (lahko v našem primeru domnevamo, da gre za pripadnika kakšne od tedanjih staroverskih skupnosti ali za tujca, ki sta bila pokopana na robu pokopališča). Pokop z obrazom, ki gleda proti vzhajajočemu soncu in proti Jeruzalemu v čakanju na Jezusov drugi prihod in na vstajenje, je značilen za zgodnjekrščansko dobo. Prisotnost prodnih kamnov zraven okostnjakov je tudi sugestivna za izredno stare pokope. Pri tem ne gre pozabiti, da večkrat v pozni antiki so nekatera naselja nastajala okrog pokopališča, še posebej, če je to vsebovalo grob mučenca ali svetnika, kot ugotavlja duhovnik, teolog, filozof in pisatelj mag. Branko Cestnik v poglavju “Arheološke, literarne in zgodovinske reference” svoje zadnje knjige Šesti pečat, sicer romaneskni opis preganjanja kristjanov na pozno antičnem Ptuju, ki je dosledno oprt na zgodovinska dejstva, tudi iz naših krajev, ki so – kot rečeno – zbrana v omenjenih, vsebinsko zelo bogatih referencah. Ali taka dognanja o nastanku podobnih pokopališč lahko držijo tudi za Štandrež in njegovo nekropolo, res ne vemo.  Nujno potrebni bi bili antropološka študija in datacija ostankov, saj zdaj dejansko tavamo v precejšnji temi: vse te analize niso bile doslej izvedene, ker na žalost pristojne službe trenutno nimajo zadostnih finančnih sredstev. Te skromne vrstice sem napisal tudi v upanju, da bi povečano zanimanje s strani javnosti pripomoglo k nadaljevanju raziskav. Navsezadnje to dolgujemo našim staroselskim (v širšem pomenu besede) prednikom, ki so bili (in nekateri so še!) pokopani na najstarejšem doslej znanem pokopališču v naši vasi in njeni okolici.

Photo

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories

Organisation

Partner


Region selection


2008 - 2022 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.