Pred trgovino ob “fičku” stojita brata Branko in Ivo Rudolf.
Rodila sta se v odvetniški družini v Konjicah. Branko se je po končani mariborski gimnaziji vpisal na medicino in jo naslednje leto zamenjal za študij naravoslovja. Čas nemirnega iskanja se je nadaljeval in na koncu je diplomiral iz zoologije in botanike z geologijo v Ljubljani. V študijskem času je sodeloval kot flavtist v orkestru Glasbene matice, v salonskih orkestrih Sokola v Konjicah in Planinskega društva v Poljčanah.
Kot pripravnik in nato profesor je služboval v gimnazijah v Celju (1931-1934), Novem mestu (1934-1937) in do okupacije v Mariboru. Med vojno je bil zaradi sodelovanja z NOB zaprt.
Po osvoboditvi je delal kot urednik, profesor, direktor Drame in upravnik SNG v Mariboru, urednik poljudnoznanstvene knjižnice in upravnik umetnostne galerije v Mariboru. Večina pesmi, kritik in esejev je izšla po letu 1945, katerih je okoli tisoč, pisal je tudi lutkovne igre ter številne članke o slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, urbanizmu, azijski predzgodovinski umetnosti. Pesmi je pisal tudi v štajerskem narečju in prevajal iz angleščine in srbohrvaščine.
Ivo je študiral medicino in med letoma 1922–1956 deloval kot okrajni in družinski zdravnik. Pisal je tudi pesmi. Iz rokopisne zbirke njegovih pesem je skladateljica Breda Šček uglasbila osem pesmi za samospev s klavirjem in te skladbe izdala v zaključeni zbirki Čez Pohorje sinje. Te samospeve sta na pobudo Splošne knjižnice Slovenske Konjice glasbeno poustvarili vokalistka Andreja Obrul in pianistka Neja Skrbiš
Uporabljena vira:
https://www.knjiznica-slovenskekonjice.si/rudolfovi-s-konjiskega/
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rudolf-branko/
Prispeval: Robert Vrečko
Fotografijo hrani: Peter Lauppert-Peharnik
Besedilo pripravil Srečko Maček
