Fotografija, ki ji poseben čar daje učinek različnih vertikal – lesene deske vrat drvarnice in poda, deske kot gradbeni material ter prislonjene fižolovke, pripravljene za uporabo – je bila posneta v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja ob obisku hčerine družine pri starših v Veračah na Kozjanskem. Pred hčerino fotografsko kamero sta na stopnice gospodarskega poslopja – poda – sedla njen oče in mama, med njiju pa so posedli vnukinjo.
Obiski na Kozjanskem so bili za družino, ki je živela v Mariboru, stalnica, večinoma povezana s pomočjo pri delu na kmetiji, pa tudi s skupnim preživljanjem najrazličnejših praznovanj.
Stari oče, Franc Hrvatič, rojen leta 1897 v bližnjih Selah, je bil kmet, tudi sodar, med prvo svetovno vojno pa kot vojak 87. pehotnega polka udeleženec bojev na Soški fronti. S fronte in iz ujetništva se je po petih letih vojaščine vrnil šele leta 1920. Helena Hrvatič, rojena Mramor, doma iz Vrenske gorce, je bila njegova druga žena, prvo je izgubil, ko je porajala drugorojenca. Franc in Helena sta nato skupaj imela še enega otroka, hčerko Marijo, ki ju je v zgodnjih sedemdestih letih skupaj s svojo hčerkico posadila na stopnice poda in ju z nekaj očitnega talenta za kadriranje ujela v tale posnetek.
Na fotografiji ob omenjenih vertikalah izstopa tudi drža treh portretirancev, očitno dokaj sproščena, verjetno zato, ker je njihov pogled usmerjen v znano osebo. Franc v pozi nekakšnega samodefiniranega osrednjega portretiranca je videti prijazen, zadovoljen in samozavesten, Helena se ljubko nagiba proti možu in vnukinji, tamala pa se, kot na večini otroških fotografij, afna. Najbrž iz zadrege, nemara pa tudi zaradi nasprotnega sonca.
Čeprav podoba tega ne izrisuje, je v ozadju tudi zavedanje, da ne portretirancev ne avtorice posnetka ne bi bilo, če se na soških bojiščih vsi naboji ne bi srečno izognili mladega telesa Franca Hrvatiča, pozneje zadovoljnega starega ata prekrižanih rok na stopnicah domačega poda.
