Bojan Počkar (1963 – 1996) se je zapisal alpinizmu z vsem srcem. Živel je zanj in tudi izgorel zanj!
S planinstvom se je srečal že v osnovni šoli v šolski planinski skupini na OŠ Dragotin Kette v Ilirski Bistrici. Šolanje je nadaljeval na gozdarki srednji šoli in gozdarki oddelek biotehnične fakultete v Ljubljani kjer je diplomiral leta 1987. Kot odličen študent je bil tudi prejemnik Prešernove nagrade. Leta 1992 je postal tudi najmlajši magister gozdarskih znanosti v Sloveniji. Zaposlil se je v Ljubljani.
Zahtevnega alpinizma se je lotil v letu 1986 in dosegel izredne rezultate. Svoje alpinistično znanje je brusil v Alpinističnem odseku Rašica. Preplezal je številne zahtevne smeri v Julijcih pa tudi na najvišjih vrhovih Evrope, Severne in Južne Amerike. Bil je kar nekaj krat v Himalaji. Imena njegovih številnih prvenstvenih smeri v domačih in tujih gorah izpričujejo njegovo ljubezen do doma in domovine. Še posebej so ga privlačile visoke, ledene in nepreplezane stene. Njegovi soplezalci so bili sami vrhunski športniki in izredni planinski tovariši. Z enim takih Žigo Petričem in zdravnico dr. Anjo Perdan se je poslednjič podal v Himalajo. Njihov cilj je bil še neosvojen 7468 m visok vrh Jaunnuja v mogočnem gorovju Kumbakarne. V pripravah na naskok na skoraj 2000 m visoko nepreplezano steno ju je 5. oktobra 1996, presenetil snežni vihar in oba sta za vedno ostala pod snežnim plazom, v objemu gora, ki sta jih tako ljubila. Te dni je poteklo že dvajset let od te tragične nesreče, ki je za njune bližnje, za plezalne tovariše in planinske prijatelje tudi one pod Snežnikom še vedno tako boleča izguba.
Po Bojanu Počkarju so mladi planinci na njegovi matični šoli v Ilirski Bistrici poimenovali svojo planinsko skupino.
Na sliki: Alpinist Bojan Počkar med učenci njegove osnovne šole v Ilirski Bistrici. V ozadju prof. Anica Brožič in prof. Marica Širca, foto Vojko Čeligoj. 17. dec. 1992, (120, vč)
