Tržačanka Vojka Šmuc je padla leta 1944 v bitki za Knin. Pred pridružitvijo partizanom je bila med letoma 1942 in 1943 v konfinaciji v južni Italiji, od koder so se ohranila njena pisma družini v Trst.
V Terranovi di Pollino v Bazilikati je spoznala italijanskega antifašista in konfiniranca Giulia Checchinija. Po njegovi premestitvi v Pietrapertoso leta 1943 mu je še naprej pisala; ta pisma so bila odkrita šele nedavno.
Vojka Šmuc se je rodila 9. septembra 1923 v Logatcu, dobro leto dni po sestri Tatjani. V času po požigu Narodnega doma leta 1920 se je njen oče Roman umaknil v Ljubljano, kjer se je poročil z Idrijčanko Lucijo Šinkovec. Nato so se preselili v Logatec in leta 1927 se je vrnil v Trst. Leto kasneje pa se mu je pridružila celotna družina. V Trstu je Roman Šmuc dolga leta vodil trgovino z živili. Zaradi ukinjanja slovenskih šol v času fašističnega režima sta setri Šmuc obiskovali italijanske šole.
S sestro Tatjano sta se vključili v slovensko tržaško študentsko družbo, se udeleževali dijaških izletov narodne in protifašistične vsebine ter sta sodelovali pri raznih prosvetnih prireditvah ter pomagali pri pripravi mladinskega ilegalnega glasila Iskra.
Zaradi delovanja sta bili Vojka in Tatjana Šmuc leta 1940 aretirani. Po nekaj mesecih zapora so ju sicer izpustili, vendar je bila celotna družina pod strogim policijskim nadzorom.
Pozneje je Vojka Šmuc stopila v stik z Oskarjem Kovačičem, ki je imel pomembno nalogo povezovalca narodno zavednih Slovencev in naprednih Italijanov v mrežo zaupnikov ter odborov Osvobodilne fronte. Kmalu se je pridružila ilegalni skupini.
Leta 1942 je bila aretirana celotna Šmucova družina. Vse so po določenem času izpustili. Vojko pa obsodili na 5 let konfinacije v Forenzo v Bazilikati. Šmucova družina v Trstu je bila še naprej pod policijskim nadzorom.
V Forenci (Bazilikata), v konfinaciji, je kljub stalnemu nadzoru, Vojki uspelo navezati stik s slovenskimi mladinci, ki so služili v kazenskih vojaških enotah, t. i. battaglioni speciali. “… približno 10 km od naše vasi se nahaja tabor C50 vojakov “Battaglione speciale”, vsi Slovenci. Skoraj vsak večer pride kdo v vas, tako da vsaj vidim kaki slovenski obraz in slišim slovensko besedo in pesem …“ – Vojkino pismo na Božič 1942.
Ko so oblasti odkrile njene povezave, so jo premestile v Terranovo. Iz pisma staršem piše, da je prišla v Terranovo di Pollino 20. februarja 1943 in tam dočakala prihod zavezniških sil.
V tem času se je v južni Italiji začela oblikovati partizanska baza NOVJ. Vojka Šmuc se je vključila v delo zavezniške vojaške bolnišnice v kraju Grumo (pri Bariju v Apuliji), kjer se je izpopolnjevala na tečaju za zdravstvene pomočnice pri operacijah. Svoje znanje je nato prenašala naprej – med drugim je vodila tečaje za bolničarje vojaških enot na Visu, s čimer je pomembno prispevala k zdravstveni oskrbi partizanskih sil.
Pot je med vojno peljala Vojko Šmuc preko Korčule in Pelješca. V bitki za osvoboditev Knina je nudila pomoč poveljniku Tretje prekomorske brigade Rajku Mohorčiču iz Sežane in padla na bojišču 27. novembra 1944.
Pisma iz konfinacije, hranjena v osebni zapuščini Vojke Šmuc na Odseku za zgodovino in etnografijo pri NŠK, razkrivajo izjemno življenjsko energijo in notranjo moč mlade ženske v težkih razmerah prisilnega bivanja na jugu Italije. Prežeta so z ljubeznijo do življenja, pogosto tudi z nežno ironijo, predvsem pa brez sledu obupa. Iz njenih besed vejeta vedrina in trdna volja, ki pričata o njenem odprtem, veselem značaju.
V pismih pripoveduje o vsakdanjih stikih z ljudmi, ki so soustvarjali njeno izkušnjo izgnanstva – o sosedih, pri katerih je vadila klavir, o gospe, ki jo je obiskovala in do nje gojila skoraj materinski odnos, ter o drugih konfinirancih. Z vsemi je znala vzpostaviti topel in spoštljiv odnos. Njeni zapisi razkrivajo izjemno družabnost in čustveno tankočutnost, saj ljudi okoli sebe opisuje z občutkom, naklonjenostjo. V pismih staršem in sestri omenja osebe, ki so z njo delile isto usodo: 11. 3. 1943 piše v slovenščini o drugem konfinirancu “… ga učim francoščine in srbo-hrvaščine on pa mene druge razne stvari celo elektrotehniko …”
Aprila 2026 je Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice v Trstu pridobil pisma, ki jih je Vojka Šmuc pošiljala Giuliu Checchiniju. Spoznala sta se kot konfiniranca v Terranovi di Pollino pri Potenzi. Iščejo pa se še vedno pisma, ki jih je Giulio v mladosti pošiljal Vojki. Zaenkrat ni znano, če so se ta pisma še kje ohranila, ali so se po Vojkini smrti izgubila. Odkriti vsaj del te korespondence bi pomenilo neprecenljiv prispevek k rekonstrukciji spomina na to srečanje ter na izkušnjo slovenskih in italijanskih internirancev v času režima.
Giulio in Vojka sta si dopisovala v obdobju, ko so, 22. junija 1943, Giulia premestili iz Terranove di Pollino v Pietrapertoso. Ta ukrep je bil za fašistično birokracijo skoraj samoumeven, saj je budno nadzorovala vsako vez, tudi zgolj prijateljsko, ki bi se lahko spletla med interniranci in ljudmi, ki so jih obdajali.
V pismih je razbrati mladostniško zaljubljenost. Iz pisem veje nežnost prvih čustev, tista posebna toplina in neskončno pričakovanje odgovora. Besedilo je polno spontanosti in ironije, tako kot je Vojka sama znala opisati občutke in druge dogodke.
V enem pismu omenja peko piškotov. Tudi ta dogodek je ostal v Terranovi še v spominu. Še danes pečejo Vojkine piškote.
Iz pisma 3. 7. 1943 “… Avresti dovuto vedere come mi sono conciata, se fossi caduta in un pacco di farina sarei uscita più pulita. Oggi ho spedito un pacco a casa mia, tutta la mattinata a confezionare sacchetti, pacchetti et simili. Mia madre non crederà ai suoi occhi…” (Moral bi videti, kakšna sem bila; če bi padla v vrečo moke, bi bila bolj čista. Danes sem poslala paket domov in celo dopoldne porabila za pripravljanje vrečk, paketkov in podobno. Moja mama ne bo mogla verjeti svojim očem …)
Iz pisma 22. 7. 1943 “… Ed altre novità non ce ne sono, vuoi sentire qualcosa di vecchio? Che ti voglio tanto bene. Ricevi i saluti di metà Terranova, non pretenderai che te li elenchi tutti.” (… Drugih novosti ni, želiš slišati kaj starega? Da te imam zelo rada. Pozdrave ti pošilja pol Terranove, saj ne boš pričakoval, da ti jih vse naštejem …«)
Zaradi cenzurnih ukrepov in omejitev, ki so veljale za pisma internirancev, nekatera izmed teh pisem vsebujejo besedila, ki so jih napisale druge osebe. V nekaterih primerih gre za družino, ki je gostila Giulia Checchinija ali za druge internirane osebe.
Korespondenca med Giulijem in Vojko je bila v nekaterih primerih osebno zaupana prebivalcu iz Terranove, ki je poskrbel za njeno dostavo naslovniku. Giulio Checchini je v konfinaciji učil otroke in mladostnike iz vasi. Tudi oni so bili posredniki kasnejših pisem.
Giulio Checchini (1922-2006) je bil zaradi svojega delovanja v komunističnem gibanju v Milanu izgnan v konfinacijo na jug Italije. Po padcu fašizma, 25. julija 1943, se je avgusta na lastno iniciativo in uspešno oddaljil iz internacije ter prispel malo pred 8. septembrom v Milan. Ponovno je vzpostavil stik z nekaterimi tovariši iz Komunistične partije in prešel v ilegalo do 25. aprila 1945. Po vojni je opravljal pomembne funkcije v vrstah Italijanske komunistične partije (KPI) v Milanu in Sestu San Giovanniju do leta 1967, nato pa v Rimu pri državnem vodstvu KPI kot sodelavec njegove organizacijske komisije.
Giulio Checchini je tudi po vojni še dolga leta ohranjal stike s Trstom. Večkrat je obiskal Milje, kjer se je srečeval s Pierom Violo, s katerim ga je povezovalo dolgoletno prijateljstvo. Piero Viola je skupaj z ženo Lidio med fašističnim režimom delil usodo konfinirancev v Terranovi di Pollino pri Potenzi, kjer sta nekaj časa prebivala skupaj z Vojko. Z Vojko sta nato skupaj prehodila pot, ki jih je nazadnje pripeljala do jugoslovanske partizanske baze v Gravini pri Bariju.
Čeprav so leta minevala, so pisma ostala dragocen vir spomina na čas, ko je osebna korespondenca predstavljala pomemben način izražanja medčloveških odnosov. V okoliščinah, ko posameznik pogosto izgublja občutek bližine in zaupanja v vsakdanjem življenju, imajo takšne zgodbe posebno vrednost, saj pričajo o povezanosti, spoštovanju in človeški toplini.
Raziskovanje in osvetljevanje tovrstnih dogodkov ter ohranjanje gradiva, ki so ga ljudje skrbno hranili in je po več kot osemdesetih letih ponovno prišlo v javnost, ima pomembno zgodovinsko in dokumentarno vrednost. Takšni zapisi niso le pričevanje nekega časa, temveč tudi pomemben vir za razumevanje medčloveških odnosov, življenjskih okoliščin in vrednot preteklih generacij.






