Giulio Checchini (1922-2006) je bil zaradi svojega delovanja v komunističnem gibanju v Milanu izgnan v konfinacijo na jug Italije najprej v Terranovo di Pollino in nato v Pietrapertoso v Bazilikati. Po padcu fašizma, 25. Julija 1943, se je avgusta na lastno iniciativo in uspešno oddaljil iz internacije ter prispel malo pred 8. Septembrom v Milan. Ponovno je vzpostavil stik z nekaterimi tovariši iz Komunistične partije in prešel v ilegalo do 25. aprila 1945. Po vojni je opravljal pomembne funkcije v vrstah Italijanske komunistične partije (KPI) v Milanu in Sestu San Giovanniju do leta 1967, nato pa v Rimu pri pri državnem vodstvu KPI kot sodelavec njegove organizacijske komisije.
V Terranovi di Pollino je spoznal Vojko Šmuc, s katero sta razvila tesno prijateljsko vez, zaznamovano z medsebojno naklonjenostjo, intelektualno sorodnostjo. Čeprav sta bila leta 1943 zaradi njegove premestitve ločena, sta ostala v stiku prek pisem. Njuna korespondenca razkriva globoko človeško bližino, ki se je oblikovala v težkih okoliščinah konfinacije, ter priča o moči prijateljskih vezi in solidarnosti v času političnega preganjanja.
Iščejo pa se še vedno pisma, ki jih je Giulio v mladosti pošiljal Vojki. Zaenkrat ni znano, ali so se ta pisma še kje ohranila, ali so se po Vojkini smrti izgubila. Odkriti vsaj del te korespondence bi pomenilo neprecenljiv prispevek k rekonstrukciji spomina na to srečanje ter na izkušnjo slovenskih in italijanskih internirancev v času režima.


