Ni bil le Jugoslovan in Slovenec, vse svoje življenje je ostal tudi koroški Slovenec. Bil je tesno povezan z družino na Koroškem, onkraj meje. Dokler so bili še živi starši in bratje ter sestri, se je zelo rad vračal domov na Brnco, pa tudi kasneje je pogosto in rad hodil k sorodnikom na obiske.
Ko je v svojih poznih letih razmišljal o smislu in poslanstvu svojega življenja, je odgovor našel v citatu grškega filozofa Heraklita: »Človekov značaj je njegova usoda.« Plemenita preprostost, moralna trdnost in neumorna delavnost – takšen je bil njegov značaj. In usoda mu je dovolila izpolniti poslanstvo; do časa, v katerem je živel, do slovenskega naroda, ki ga je ljubil in do domovine, ki ga je vzela za svojega.
Leta 1983 je, utrujen od ‘življenjskih izkušenj’, zapisal:
»Moji starši, bratje in sestre so že pomrli, pred menoj je letos umrla moja zadnja, mlajša sestra Ana. Iz naše družine kot zadnji čakam na negotovo svidenje nad zvezdami.«
Odšel je k njim v mrzlem zimskem popoldnevu, 1. februarja, leta 1986.
