Kot učitelj je služboval v Mežici od 1. novembra 1921 do leta 1930, po odselitvi takratnega šolskega upravitelja Iva Feiniga pa je prevzel njegovo delovno mesto. Kot šolski upravitelj, odgovoren tudi za otroški vrtec, je služboval od leta 1930 do okupacije Mežice v mesecu aprilu 1941. Po osvoboditvi se je vrnil na upraviteljsko mesto in služboval še od 1. junija 1945 do upokojitve v letu 1955.
V obdobju upraviteljstva osnovne šole 1930–1941 in 1945–1955 se je posvečal predvsem razvoju šole in njenih dejavnosti. Število šolajočih se otrok je stalno naraščalo, kar je zahtevalo razvojno in pedagoško delo za rast vrtca, šole in učiteljskega zbora. Že leta 1930 je poskrbel za ureditev šolskega vrta, ki je poleg vzgojne služil tudi socialni razsežnosti, saj so bili pridelki namenjeni za prehrano otrok v šolski kuhinji: Deklice višjega razreda so pozimi kuhale pod vodstvom učiteljice toplo juho za vse učence. Za ta velik prispevek je od banske uprave v Ljubljani prejel pohvalo in nagrado.
Nosil je tudi polno odgovornost in vložil veliko dela v vzdrževanje stavb ter zasaditev vrtnega in parkovnega rastja okoli šole: Na šolskem vrtu sem gojil z učenci višjega razreda sadno drevesnico za jablane, hruške in orehe, z deklicami pa cvetice in zelenjavo za šolsko kuhinjo v zimskem času. Z nasadom japonskih češenj, ki jih je izbrala žena Majda, se Mežica ponaša še danes: »Po svoji zamisli in s trudom je z mladino nasadil japonske češnje, bogato cvetoče v mesecu mladosti, vitke bele breze z nežnimi listi, vmes še rožnato cvetoče srčke pri vhodnih vratih. Za jesen pa žareče živo rdeče grme ognjenega trna, in majhna dreveščka s temno rdečimi, drobnimi sadeži, kot pozdrav novemu pričetku šolskega leta.«5
Prva povojna leta so bila za vodenje šole še posebej težka, saj je primanjkovalo vsega. Treba se je bilo znajti na različne načine in šolska kronika hrani, med drugimi, tudi njegov zapis, kako so učenci nabirali bukov žir in pobirali koloradske hrošče, da bi v zameno dobili olje za šolsko kuhinjo. V svojih zasebnih zapisih je navedel le: Šolsko delo je bilo nekaj let otežkočeno. Pouk in vzgoja sta se vršila sicer v redu. Manjkala so sredstva za funkcionalno delovanje šole radi skromnih proračunov v prvih letih. Od leta do leta so se razmere zboljševale.
Ker se mu je zdelo pomembno tudi usposabljanje in šolanje odraslih, je leta 1935 opravil kmetijski tečaj za učitelja kmetijsko-nadaljevalnih šol Kraljevske banske uprave Dravske banovine ter nato vodil kmetijsko-nadaljevalno šolo v Mežici od leta 1937.
S ciljem izboljšanja položaja žensk pa je bil med pobudniki ustanovitve Gospodinjsko-nadaljevalne šole v Mežici v letu 1939 in je delovanje podprl tudi s poučevanjem.
Leta 1936 se je na Vinarski in sadjarski šoli v Mariboru dodatno izšolal tudi za sadjarskega inštruktorja in svoje znanje uporabljal in prenašal tako na področju postavitve poskusnih sadovnjakov v Mežici kot tudi v vsakdanjem življenju, saj je vsako leto po potrebi naročal pri Sadjarstvu Dolinšek v Kamnici pri Mariboru sadna drevesca za kmete z območja Mežice, Leš in Črne.
V šolskem letu 1959/1960 je bil tudi član predavateljskega zbora mežiške Rudarske šole.
Ko je pisal svoj življenjepis, je o tem pomembnem in plodnem obdobju svojega življenja napisal le en stavek: Poleg šolskega pouka in vzgoje ter upraviteljskih poslov na osnovni šoli in otroškem vrtcu in delovanja v raznih organizacijah in društvih je ostalo težišče mojega delovanja izven šole na kmetijstvu.
_____
5 Majda Galob, zapiski s spomini. Brez letnice.
