Slovanska plemena izhajajo iz mešanice baltskih, slovanskih in drugih ljudstev, ki so v prazgodovini živela na širokem področju Rusije, Ukrajine in Belorusije. Zaradi obdelovanja polj s požigalništvom in slabe izrabe zemlje je bilo prebivalstvo prisiljeno v nenehne selitve.
V zgodnjem srednjem veku omenjajo zgodovinski viri na tleh kasnejše Kranjske kneževino Karniolo, ki je na zahodu mejila z langobardsko Italijo, v Istri z Bizancem in na severu s slovansko Karantanijo. Langobardski kronist Pavel Diakon, ki je živel v času Karla Velikega, je v svoji Zgodovini Langobardov opisal burne dogodke ob prihodu Slovanov.
Avaro-slovanska plemena niso prišla v izpraznjen prostor. Konec 6. in v 7. stoletju so na naših tleh še živele številne staroselske skupnosti, največkrat v težko dostopnih krajih. Karnij z utrdbami in starokrščansko cerkvijo je bilo eno redkih in najpomembnejših naselij, ki je preživelo padec Zahodnega rimskega cesarstva. Na podlagi arheoloških najdb iz Kranja so bili ta čas stiki z Bizancem in sredozemskimi mesti pogosti. Skupine avaro-slovanskih priseljencev so bile v tem času še bolj redke. Nove, staroslovanske vasice so nastale okrog staroselskega Karnija in se začele hitro množiti v 7. in 8. stoletju.
Kot je razvidno iz istočasnih pokopov slovanskega prebivalstva na Gorenji Savi v neposredni bližini Kranja, Srednjih Bitnjah in na Drulovki, so novi priseljenci in staroselci poznoantičnega Karnija sobivali drug ob drugem še vsaj do konca 8. stoletja. Od tedaj dalje pa je v Karniju čedalje več slovanskega življa. Nekdaj trdno mestno obzidje je moralo biti tedaj že v zelo slabem stanju. Stanovanjske stavbe so bile sedaj preproste lesene koče, pogosto zgrajene v zavetju zidov stare arhitekture. Okoli stare cerkve, ki je bila ta čas morda že v ruševinah, so se začeli vrstiti številni pokopi. Sodeč po cerkvenih dokumentih se je s staroselskim prebivalstvom ohranila tudi sled prvotnega krščanstva. Priseljenci so staro vero deloma in bolj posredno prevzeli od staroselcev. O tem je moč sklepati tudi po običaju pokopavanja okoli starih zgodnjekrščanskih cerkva, delno pa tudi po krščanski motiviki na nakitu.
Okrog leta 760 je salzburška škofija poslala v Vzhodne Alpe škofa Modesta z nalogo, da pokristjani pogansko prebivalstvo. Veliko vlogo pri širjenju krščanstva na naših tleh je imela oglejska cerkev, vendar je posegla v dogajanje kasneje kot Salzburg. Vplivni področji je Karel Veliki leta 811 zamejil z reko Dravo. Karlove politične reforme so vzpodbudile gradnjo novih cerkva in prenove starih, kot na primer na Blejskem otoku in skoraj gotovo tudi v Kranju na mestu zgodnjekrščanske cerkve.
Umrle so slovanski priseljenci pokopavali v bližini prebivališč. V zgodnji dobi je bilo za slovanska plemena značilno sežiganje trupel, po prihodu v naše kraje pa so način pokopavanja spremenili. Pražnje odete mrliče so zavili v mrtvaški prt in jih položili v izkopano grobno jamo. Ženske so pokopavali z nakitom, z uhani, s prstani in z zelo značilnimi obsenčnimi obročki, moške pa s preprostim nožem in kresilom. Neredko je umrlega spremljal v onostranstvo tudi obed v preprostem keramičnem lončku.
Blejski kot je s številnimi raziskanimi arheološkimi najdišči, podobno kot Kranj, temeljnega pomena za razumevanje nastanka in oblikovanja (staro)slovenske kulture. Nad prepadnimi stenami vrh grajskega griča je v 6. stoletju ležalo obzidano poznoantično naselje z domnevno zgodnjekrščansko cerkvijo. Prebivalci so pokopavali na Pristavi, tik pod gradom, kjer so bili odkriti grobovi iz 6. in 7. stoletja. Kasneje so se v bližini staroselcev naselili staroslovanski prebivalci. Zrasli so trije zaselki, prvi na Pristavi, drugi pri Bledcu in tretji v Mlinem. V bližini so bila odkrita pripadajoča pokopališča. Grobovi staroselskega prebivalstva se opazno razlikujejo od slovanskih. Prepoznamo jih po nakitu in drugih grobnih pridatkih, ločijo pa se tudi po svojstvenih značilnostih kostnih ostankov. Antropološke raziskave so pokazale zveze med staroselskimi domačini in slovanskimi prišleki.
Odkritja številnih železnih lemežev (plugov), motik in kos govorijo v prid domnevi, da so bili Karniolci pretežno kmetovalci in govedorejci, redili pa so tudi drobnico, prašiče in perutnino. Proti koncu prvega tisočletja so se začeli ponovno intenzivneje ukvarjati s planinskim pašništvom. Reja konj je v drugi polovici 8. stoletja postala pomembna dejavnost. Konjenica je postala jedro tedanje vojske. Konjeniki so bili oboroženi z meči in s sulicami, k opremi pa so sodile brzde, ostroge, stremena in okrasno pasno okovje. Najlepši kosi staroslovenske konjeniške opreme pri nas so bili odkriti na Gradišču nad Bašljem pod Storžičem. Tamkajšnja utrdba je nudila zatočišče okoliškemu prebivalstvu že v času propada Zahodnega rimskega cesarstva konec 5. in v 6. stoletju, v času kneževine Karniole pa je bil tu sedež knežje oblasti.
Prodor Frankov z zahoda in silovit odpor proti njihovi nasilni oblasti je med panonskimi Slovani izzval velik upor leta 820. Upornike okoli Siska je vodil Ljudevit Posavski, kmalu pa so se jim pridružilo tudi prebivalstvo ob zgornji Savi. Po obračunu z Ljudevitovo vojsko je frankovska vojska na poti domov pokorila še upornike v Karnioli in Karantaniji. V teh bojih je Karantanija izgubila svoje domače kneze in postala del karolinške države. Podobna usoda je doletela tudi Karniolo.
Kljub mešanju se je tudi na prostoru Karniole ohranila slovanska govorica. Arheološke raziskave v 9. stoletju komajda še prepoznavajo ostanke staroselskega prebivalstva. Preostanki staroselskega jezika, ki je bil pred staroslovanskim doseljevanjem najverjetneje neka oblika vulgarne latinščine, so utonili v slovanski govorici. Za njim se je ohranila drobna, komaj opazna sled v imenih rek, krajev in gora in tisto, kar je v sodobni slovenščini posebnost ali arhaizem, kot je na primer raba dvojine. Ob stapljanju kultur pa so se ohranili tudi mnogi stari običaji, napevi, pripovedi in verovanja, ki so se sčasoma pod krščansko preobleko in slovenskim imenom vtkali v pomemben del naše narodne ali krajevne identitete. Ohranila so se tudi mnoga obrtna znanja, nekatera koreninijo še v prazgodovini ali v rimski dobi. K temu sodi železarjenje. Staroselci so dobro poznali ležišča železove rude in obvladovali skrivnosti oglarjenja.
Jezika prebivalcev Karniole v 9. stoletju ne moremo več enačiti z govorico ostalih slovanskih ljudstev, kot tudi ne moremo enačiti tedanjega prebivalstva z avaro-slovanskimi skupinami iz 6. in 7. stoletja. Mnogo pravilnejša bi bila raba imena Karniolci in Karantanci. Za oboje je očitno, da sodijo jezikovno in kulturno k slovanskemu prebivalstvu, a se od njega tudi zaradi močnih staroselskih korenin in medsebojnega mešanja opazno razlikujejo. V skladu s spoznanji arheološke vede je raba izraza staroslovenski, kot označitev kulture, jezika in prebivalstva Karniole od 9. stoletja dalje, utemeljena.
Arheološka poselitvena slika mesta Kranja z Bašljem in Bleda z okolico podpira rabo izraza staroslovenski. Dr. Milan Sagadin je pokazal, da se kulturna dediščina tega prostora od 9. stoletja dalje razlikuje od starejših staroselskih in avaro-slovanskih najdb. V Kranju so se ta čas razvile delavnice z lastnim prepoznavnim stilom, kar kaže da je Karnij postal gospodarsko, duhovno in na nek način tudi upravno središče Karniole. To je najbrž tudi tisti najgloblji vzrok, zaradi česar je področje stare Karniole postalo osrednje jedro kasnejše slovenske kulture.
Arheološka odkritja z Gorenjske brez izjeme kažejo, da so se kulture na naših tleh prepletale in vplivale druga na drugo. Stari prebivalci so se mešali s prišleki, drug od drugega so prevzemali navade in znanja, njihovi jeziki so se prekrivali do nerazpoznavnosti. Priznati pa je treba, da je izmed vse kulturne dediščine ravno slovenski jezik naš največji zaklad. Kot kaže razvoj sodobnih dediščinskih znanosti, je ena pomembnih nalog arheologije in muzejev, da s predmeti premične dediščine nenehno opozarja na to.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 43–50 in 73–76.
