Janez je bil kot najstarejši sin vzgajan, da bo prevzemnik kmetije. Janezova sestra Polona se je leta kasneje, v pismu nečakinji Silvi, spominjala časov konca vojne, ko je Janeza, takrat še otroka, njegova silna skrb za domačo živino iztrgala iz družine.
Draga Silva.
Opisala bom moje spomine na našo begunsko pot, posebno kar se nanaša na mojega brata Janeza, Tvojega očeta. V kolikor se spominjam in upam, da me spomin ne vara, Janez ni šel z nami z Vrhnike 4. maja 1945. leta. Janez in Mojca sta bila oba v Ljubljani, Janez pri frančiškanih in Mojca pri uršulinkah in tam obiskovala srednjo šolo (gimnazijo). Mojca je od Ljubljane dalje bežala z nami. Janez pa je v Ljubljani videl naše konje pri domobrancih – bil je zelo navezan, skoraj bi rekla zaljubljen v naše konje, in je rekel, da konj ne pusti in da gre z domobranci naprej. Ker je bil med njimi oficir, naš daljni sorodnik, so ga starši pustili, da je šel z njimi, saj bi se na Koroškem vsi dobili skupaj. Janez je z domobranci prišel v Vetrinje, mi smo bili takrat v Beljaku in so nas od tam odpeljali v Italijo. Zakaj se takrat nismo našli, zakaj smo mi šli takoj v Italijo??? Tega Ti res ne znam razložiti, mislim, da nam je bilo tako pač usojeno.
Iz spominov sestre Polone izvemo, da je bil Janez kasneje zaprt v Škofovih Zavodih v Šentvidu. Kot mladoletnemu, 15-letniku, mu je pripadala skodelica mlečne kaše, ki jo je delil s starejšimi zaporniki. Po izpustitvi iz zapora je bil Janez napoten na prevzgojo v poboljševalnico. Za nadaljnje šolanje si je moral izbrati poklic, ki bo v korist narodu. Najprej se je šolal za mesarja, pa ni zdržal, ker se mu je živina preveč smilila. Potem se je učil za peka.
Za mladoletnega Janeza sta bila kot skrbnika, varuha, določena teta Avgusta, Gusta – mamina sestra in njen mož Anton Voljč, ki si je prizadeval, da bi bilo Janezu vrnjen vsaj del kmetije, ki bi mu omogočala preživetje. Ko je Janez dopolnil 17 let, je pisal na okrajno sodišče v Ljubljani:
Moj varovanec je je že od majhnega kazal veselje za kmetovanje, ki se je z leti le še povečalo. Oče ga je sicer silil k šolanju, toda fant je rajši doma opravljal vsa njegovi starosti primerna kmečka dela, kar bi utegnili potrditi tudi vaščani. Danes je moj varovanec že toliko star, da bi najbrže že večjidel vodil kmetijstvo, če bi starši ostali doma. Tudi danes je njegova želja, da bi se posvetil kmečkemu poklicu, za katerega čuti največ veselja in je tudi temu primerno telesno razvit.
Podani so torej razlogi, da se mojemu varovancu določi izvesten del zemljišča (obdelovalne zemlje, gozda, ohišja) in mu izroči v last z nalogo, da se odslej naprej bavi s kmetijstvom in se tako preživlja. Z izvedbo te rešitve, bi na eni strani razbremenila eventuelno socijalno skrbstvo, na drugi strani pa pripomogla do eksistence mlademu človeku.
Prošnji ni bilo ugodeno, Janez se ni smel vrniti v domači Verd. Na koncu mu je stric Tone priskrbel mesto trgovskega vajenca na Jesenicah. Septembra 1951 se je poročil z Boženo Jug iz Ljubljane, s katero sta imela dve hčerki – Silvo in Mojco. Njegovi štirje vnuki imajo skupaj osem otrok.
Janez je leta 1956 obiskal sestro Mojco v Nemčiji. Leta 1966 je odpotoval v Argentino in tako po 21. letih prvič videl starša, sestro Polono in brata Primoža. Po razdružitvi družine leta 1945 je Janeza svojega očeta videl samo takrat. Marijan se ni nikoli vrnil v Slovenijo, Fani pa je leta 1968 z ladjo pripotovala na obisk domovine in tu ostala 6 mesecev.
