Oskrbovanje z vodo je bil od nekdaj temeljni problem za kraške domačine.
Deževnica se je zbirala v plitvi kotanji, kjer se je na dnu sčasoma naredila plast ilovice. Ker je bila ta plast neprepustna, deževnica ni poniknila in ustvaril se je naravni zbiralnik vode. Tako so nastali kali in naravne lokve. Seveda je bila količina vode odvisna od padavin. V primeru suše so se zbiralniki posušili in ljudje so bili prisiljeni uporabiti potok Branico ali reko Vipavo.
Po vojni so domačini vodo nosili tudi iz Malega Dola, kjer se je v bližini nahajala globoka lokva. Včasih so se v njej tudi kopali.
Dokler se v vasi niso začele graditi štirne (vodnjaki), so bili kali in lokve edini vir vode. Kali so služili potrebam živine, lokve pa so služile vaščanom za vsakdanjo rabo. (Spomini, 2023, str. 174)
“Vodo smo šparali (varčevali), uporabljali smo jo dvakrat in potem z njo še zalili rože.” (Spomni se Goran Ščuka, roj. l. 1962, Tomačevica.)
Po podatkih Franciscejskega katastra je bilo v letih 1818–1828 v Tomačevici več kalov. Štirje so se nahajali okoli vasi proti Malem Dolu med pašniki. V vasi so bili vsaj trije kali ob robu ceste. Na spodnjem delu vasi je bila lokva tj. kotanja s strmejšimi bregovi, ki je služila kot vir vode za različne namene.
Največji kal v Tomačevici je bil označen leta 1823 v narisani mapi Franciscejskega katastra kot skupna parcela. (št. 909).
