Na Kolodvorski cesti, kjer se je pozneje reklo »pri Ravnikarju«, je slamnike prvi začel izdelovati Andrej Maček, ki je bil poročen s hčerko slamnikarskega mojstra Andreja Jančigaja, ki je tovarno po njuni smrti tudi prevzel, saj sta bila brez potomcev. Leta 1908 je svojo tovarno preselil k Ravnikarju, prejšnjo »pri Kršmancu« pa prodal. Podjetje je bilo v deželni in trgovski sodni register vpisano 6. maja 1909.
Ko je Andrej leta 1915 umrl, je tovarno prevzela njegova hči Katarina in z možem Matijo Ravnikarjem sta jo uspešno vodila naprej. Pred prvo svetovno vojno so letno izdelali kakšnih 60.000 slamnikov, ki so jih v glavnem prodali na tujem.
Leta 1919 je bilo zaposlenih 17 delavk, 6 delavcev, 2 preddelavca in uradnik. Imeli so hidravlično stiskalnico in 16 šivalnih strojev. Od leta 1922 se je tovarna imenovala A. Jančigaj naslednik M. Ravnikar. Po šestih letih je bilo zaposlenih 20 žensk in trije moški.
Matija Ravnikar je imel en elektromotor 1KM (konjske moči), pozneje dva z 1,23 KM. Surovine je največ uvažal iz Italije, Nemčije in Švice, nekaj pa je uporabljal domačih.
Leta 1932 je ob Kolodvorski ulici zgradil za tovarno novo poslopje, ki je bilo po drugi svetovni vojni nacionalizirano. V njem je imela prostore Delavska univerza in tiskarna. Danes pa so v obnovljenih prostorih notarske in odvetniške pisarne.
Matija Ravnikar je bil zadnji zasebni slamnikar v Domžalah. Svojo obrt je nadaljeval v svoji hiši. Pri tem je ostalo do leta 1958, ko je podjetje samo dve leti pred svojo stoletnico prenehalo z delom.
