Vandotova ulica se od leta 1972 imenuje po mladinskem pisatelju Josipu Vandotu. Poteka v Bršljinu med Cesto brigad in Ulico Stare pravde. Gre za ulico enodružinskih hiš, ki obsega 13 hišnih številk.
Josip Vandot je bil rojen 15. januarja 1884 v Kranjski Gori, v delavski družini kot deseti izmed dvanajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v letih od 1896 do 1905 v Novem mestu.
Po končani maturi se je zaposlil pri železnici, saj se je zaradi pomanjkanja moral odpovedati študiju medicine. Službovati je začel najprej v Šentvidu ob Glini blizu Celovca, od koder se je zaradi narodnostnega zapostavljanja kmalu vrnil v Kranjsko Goro. Tu se je nekaj časa ukvarjal s kmetijstvom in pastirstvom. Ponovno se je zaposlil kot železniški uradnik in se veliko selil po slovenskem ozemlju, nazadnje je bil v Trstu. Po italijanski okupaciji Primorske se je preselil v Jugoslavijo in služboval še v Sisku, Radencih in Pragerskem. Bil je šibkega zdravja pa tudi s službo, ki jo je opravljal, se ni mogel sprijazniti, zato se je že leta 1922 odločil za upokojitev in se posvetil pisanju.
Po upokojitvi je živel v Ljubljani, Slovenski Bistrici, leta 1940 se je preselil v Maribor. Tam so ga Nemci že naslednje leto aretirali, izgubil je vse imetje, med drugim obsežno knjižnico, ki so jo Nemci požgali. Odšel je v pregnanstvo na Hrvaško in v Bosno. Ob bombardiranju 11. julija 1944 je v kraju Trnjanski Kuti pri Slavonskem Brodu izgubil življenje. Po vojni so njegove ostanke prepeljali na ljubljanske Žale.
Z literarnim delom je začel že kot gimnazijec v Novem mestu. Kmalu je pričel objavljati v Domu in svetu in v številnih mladinskih listih (Zvonček, Vrtec, Angelček). Objavljal je pod psevdonimoma Cvetko Slavin ali Kranjskogorski. Kasneje (1929 – 1933) je v literarno kulturno revijo Odmevi pisal kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Njegovo literarno delo se nanaša predvsem na črtice in povesti, najbolj pa se je uveljavil s pripovedmi o Kekcu (Kekec z naših gora, 1936). Kar nekaj povesti o Kekcu je bilo objavljenih po njegovi smrti. Motive je zajemal iz ljudskega izročila in gorskega sveta, pri čemer so opazne upodobitve posebnežev (Pehta, Bedanec, Kosobrin). Pripovedi o Kekcu so doživele veliko ponatisov, prevedene so bile v več jezikov, dramatizirane in predelane v filmske scenarije. Pisal je tudi pesmi, kjer prav tako opisuje gorsko naravo in planinsko življenje. Leta 1991 je izšla njegova edina zbirka poezije Bele noči.
Po končani maturi se je zaposlil pri železnici, saj se je zaradi pomanjkanja moral odpovedati študiju medicine. Službovati je začel najprej v Šentvidu ob Glini blizu Celovca, od koder se je zaradi narodnostnega zapostavljanja kmalu vrnil v Kranjsko Goro. Tu se je nekaj časa ukvarjal s kmetijstvom in pastirstvom. Ponovno se je zaposlil kot železniški uradnik in se veliko selil po slovenskem ozemlju, nazadnje je bil v Trstu. Po italijanski okupaciji Primorske se je preselil v Jugoslavijo in služboval še v Sisku, Radencih in Pragerskem. Bil je šibkega zdravja pa tudi s službo, ki jo je opravljal, se ni mogel sprijazniti, zato se je že leta 1922 odločil za upokojitev in se posvetil pisanju.
Po upokojitvi je živel v Ljubljani, Slovenski Bistrici, leta 1940 se je preselil v Maribor. Tam so ga Nemci že naslednje leto aretirali, izgubil je vse imetje, med drugim obsežno knjižnico, ki so jo Nemci požgali. Odšel je v pregnanstvo na Hrvaško in v Bosno. Ob bombardiranju 11. julija 1944 je v kraju Trnjanski Kuti pri Slavonskem Brodu izgubil življenje. Po vojni so njegove ostanke prepeljali na ljubljanske Žale.
Z literarnim delom je začel že kot gimnazijec v Novem mestu. Kmalu je pričel objavljati v Domu in svetu in v številnih mladinskih listih (Zvonček, Vrtec, Angelček). Objavljal je pod psevdonimoma Cvetko Slavin ali Kranjskogorski. Kasneje (1929 – 1933) je v literarno kulturno revijo Odmevi pisal kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Njegovo literarno delo se nanaša predvsem na črtice in povesti, najbolj pa se je uveljavil s pripovedmi o Kekcu (Kekec z naših gora, 1936). Kar nekaj povesti o Kekcu je bilo objavljenih po njegovi smrti. Motive je zajemal iz ljudskega izročila in gorskega sveta, pri čemer so opazne upodobitve posebnežev (Pehta, Bedanec, Kosobrin). Pripovedi o Kekcu so doživele veliko ponatisov, prevedene so bile v več jezikov, dramatizirane in predelane v filmske scenarije. Pisal je tudi pesmi, kjer prav tako opisuje gorsko naravo in planinsko življenje. Leta 1991 je izšla njegova edina zbirka poezije Bele noči.
