Učiteljice v čipkarskih šolah na slovenskem ozemlju so po navadi prihajale iz Idrije, kjer je bila tradicija klekljanja dolga in razširjena, za svoj poklic pa so se izšolale na Dunaju.
V Idriji rojeni in na Dunaju izšolani sta bili tudi učiteljici, ki sta klekljanje učili na Velikem Dolu.
Vendar je prva učiteljica na Veliki Dol prišla iz Čepovana in ni bila šolana na Dunaju. To je bila Marija Sošnja, ki je na Velikem Dolu poučevala še pred uradno ustanovitvijo šole. V Čepovanu se Marije Sošnje (Jojščeva, rojena leta 1891) spominjajo kot odlične šivilje, mojstrice. Imela je svojo delavnico, kjer je učila šivati okoliška dekleta. Leta 1939 je odšla v Kanal, po drugi svetovni vojni pa s sorodniki v Banjo Luko, kjer je umrla. Na Veliki Dol je prišla kot poskusna učiteljica klekljanja, saj ni bilo gotovo, če se bo klekljanje v vasi prijelo.
Prva, ki je z uradno otvoritvijo šole nadomestila Marijo Sošnjo, je bila Antonija Kumer (rojena 1880 v Idriji, kasneje poročena Paa). Na Velikem Dolu je poučevala od ustanovitve leta 1909 do leta 1911. Ohranjenih je nekaj dokumentov z njenim podpisom. Kasneje je klekljanje poučevala v Cerknem, kjer je umrla leta 1945.
Za Antonijo Kumer je na Veliki Dol prišla poučevat Katarina Jež. Rojena je bila leta 1887 v Idriji. Imela je dve sestri, od katerih je bila ena, Marija (Mici), tudi učiteljica klekljanja, verjetno na Otlici. Na Veliki Dol je Katarina prišla leta 1911, dve leti prej je verjetno pomagala pri poučevanju v Idriji. Na Velikem Dolu je imela sobico v prostorih čipkarske šole pri Voščinovih. Leta 1926 se je poročila z Jožefom Živcem iz Skopega. Po poroki je med tednom živela na Velikem Dolu, v soboto po pouku pa se je peš odpravila v Skopo. Kasneje jo je v Veliki Dol z motorjem s prikolico vozil mož. Poučevala je do leta 1948, ko se je upokojila. Umrla je leta 1962 v Skopem.
Ker je na Velikem Dolu učila 37 let, se je učenke in vaščani Velikega Dola in Skopega zelo dobro in radi spominjajo; učenke kot potrpežljive učiteljice, zelo prijazne in preproste, sovaščani pa kot gospe, ki je imela gospodinjsko pomočnico, se umivala z mlekom, vedno nosila klobuk in pozimi lisico.
Tudi jugoslovanska oblast je skušala obdržati čipkarsko šolo. Pobuda za njeno ohranitev je prišla tudi iz vasi, zato je leta 1950 prišla iz Železnikov učit Marija Kramar. Tudi ona se je na Krasu poročila in prevzela priimek Živec ter še danes živi v Sežani. Vendar so se razmere spremenile, čipke so se slabo prodajale in dekleta so dobila delo v tovarnah. Potem ko je učiteljica skušala šolo razširiti v druge kraje, Pliskovico in Gorjansko, so leta 1957 šolo zaradi premajhnega zanimanja ukinili. Le nekatere ženske so ob večerih še klekljale in izdelke prodajale v podjetje Dom v Ljubljano pa tudi v Italijo. Iz podjetja Dom so pošiljali vzorce in sukanec za čipke, klekljarice pa so podjetju prodajale svoje izdelke.
