Stjefan Njemcov je bil ruski vojni ujetnik, ki je postal »Haložan«. Kako?
Kot je zapisal župnik Vogrin v kroniki vojnih let, so domače moške pri delu na poljih, vinogradih in v gozdovih pogosto nadomeščali ujetniki, ki jih je avstro – ogrska vojska zajela ali pa so se sami predali, da bi se izognili gotovi smrti na fronti. Tudi pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane) je bilo polno ruskih ujetnikov. Rusi so menda bili pridni delavci. Znane so pa zgodbe, da so se naši moški iz ruskega ujetništva vračali še nekaj let po končani vojni. A tudi Rusi so imeli razloge, da ne zapustijo krajev in ljudi, ki so jim po težkih vojnih letih nudili nekaj človeškega življenja in miru. Ni bilo redko, da so se spletle romance med domačinkami in vojnimi ujetniki.
Taka zgodba je iz Slatine med ruskim ujetnikom in čevljarjem Stjefanom Njemcovim in domačinko Nežo Kolednik. Jeseni 1923 se jima je rodila nezakonska hči Elizabeta. Rus je bil mož-beseda in se je nameraval z Nežo poročiti. A nastopili so problemi, saj je bil Stjefan po veri pravoslavec, Neža pa-seveda-rimokatoliške vere. Ljubimca sta takoj po rojstvu hčerke sprožila postopek za sklenitev poroke, ki pa je trajal skoraj 11 mesecev. Vse je moralo biti izpeljano dosledno uradno. Stjefan je preko ruskega konzulata v Beogradu pridobil krstni list, iz katerega se vidi, da je bil rojen v Kazatkuljski občini tatarskega okraja omske gubernije v ruski Sibiriji. Od Kazatkuljskega občinskega »izpolnjiteljnjega« komiteja je moral pridobiti samski list, od ruskega konzulata v Beogradu pa dovoljenje za poroko v Kraljevini SHS, kar je prejel šele koncem avgusta 1924. S tem pa vsi pogoji za sklenitev poroke pri Sv. Barbari v Halozah še niso bili izpolnjeni. Župnik je po cerkvenem pravu zahteval Stjefanov prestop v rimokatoliško vero, kar se je potem tudi zgodilo tik pred poroko 8. septembra 1924. Šest mesecev pred poroko sta se bodoča zakonca naselila v cerkveno viničarijo v Slatini, potem pa se je družina leta 1928 odselila v moževo domovino Rusijo. Kdo bi danes še kaj vedel o njihovi usodi …
Taka zgodba je iz Slatine med ruskim ujetnikom in čevljarjem Stjefanom Njemcovim in domačinko Nežo Kolednik. Jeseni 1923 se jima je rodila nezakonska hči Elizabeta. Rus je bil mož-beseda in se je nameraval z Nežo poročiti. A nastopili so problemi, saj je bil Stjefan po veri pravoslavec, Neža pa-seveda-rimokatoliške vere. Ljubimca sta takoj po rojstvu hčerke sprožila postopek za sklenitev poroke, ki pa je trajal skoraj 11 mesecev. Vse je moralo biti izpeljano dosledno uradno. Stjefan je preko ruskega konzulata v Beogradu pridobil krstni list, iz katerega se vidi, da je bil rojen v Kazatkuljski občini tatarskega okraja omske gubernije v ruski Sibiriji. Od Kazatkuljskega občinskega »izpolnjiteljnjega« komiteja je moral pridobiti samski list, od ruskega konzulata v Beogradu pa dovoljenje za poroko v Kraljevini SHS, kar je prejel šele koncem avgusta 1924. S tem pa vsi pogoji za sklenitev poroke pri Sv. Barbari v Halozah še niso bili izpolnjeni. Župnik je po cerkvenem pravu zahteval Stjefanov prestop v rimokatoliško vero, kar se je potem tudi zgodilo tik pred poroko 8. septembra 1924. Šest mesecev pred poroko sta se bodoča zakonca naselila v cerkveno viničarijo v Slatini, potem pa se je družina leta 1928 odselila v moževo domovino Rusijo. Kdo bi danes še kaj vedel o njihovi usodi …
