Današnja ulica Stara cesta se začenja z Berzovo slaščičarno, Stara cesta 1 in končuje pri Cankarjevi hiši, Stara cesta 54. Dodali smo Gregatovo in Mokarjevo hišo iz nekdanjega pretežno kmečkega jedra vasi, potem Brenčičevo, Pot k Trojici 2, ter Kraševčevo in Štefkovo hišo s Čuže, ki so se v preteklosti zaradi svoje dejavnosti povezovale s Staro cesto. Vogalno Hočevarjevo hišo veže s Staro cesto skupno lastništvo s sosednjima stavbama.
Prvo številčenje hiš na Vrhniki je nastalo sredi druge polovice 18. stoletja in se ohranilo celo 19. stoletje. Na stari cesti se je pričelo pri Hočevarju s hišno številko Vrhnika 13 in je naraščalo po levi strani ulice, se nadaljevalo preko današnje Stare ceste ter se vračalo po desni strani ulice do Vrhnika 140, to je pri današnji slaščičarni Berzo. Berzova in Kranjčeva hiša še nosita najstarejši hišni številki v sklepnikih portalov. Nove številke so se v gradbenih spisih pojavile z letom 1900. Stara cesta je bila tedaj oštevilčena obojestransko s številkami od Vrhnika 95 do Vrhnika 190, z večjimi vmesnimi prekinitvami. Leta 1934 se je na Vrhniki izvedlo ulično številčenje s številkami od Stara cesta 1 do Stara cesta 55, ki se je z manjšimi spremembami v času druge svetovne vojne in leta 1959 ohranilo do danes.
Prvi del opisa hiš temelji na arhivskih virih, med katere sodijo zapisniki stavbnih parcel franciscejskega katastra katastrske občine Vrhnika iz let 1824 in 1838, popis hiš reambulančnega katastra iz 1879. leta, popisi prebivalstva občine Vrhnika iz let 1870, 1890 in 1910, družinska knjiga župnije Vrhnika iz leta 1914 ter ulična numeracija Vrhnike iz leta 1934. Na podlagi teh virov so bili odkriti lastniki nepremičnin in stanovalci Stare ceste. Prebivalci so se preselili na Staro cesto iz vrhniške okolice in bolj oddaljenih krajev, celo iz Avstrije in Italije. Živeli so v številčnih razširjenih družinah, ki so poleg staršev in otrok štele tudi stare starše, strice, tete, pomočnike ter vajence; stanovanje pa so nudili še podnajemniškim družinam in posameznikom raznih poklicev. V različnih letih konec 19. stoletja je v Majerjevi, Lenarčičevi in Brenčičevi hiši prebivala tudi podnajemniška Cankarjeva družina. Premožnejši tržani so si privoščili služkinje, pomočnike, hlapce in dekle, medtem ko so mlade Vrhničanke odhajale na delo v Trst. Tržani so se iz različnih vzrokov hitro menjali. Ponekod je temu botrovala menjava obrti, izseljevanje in iskanje boljšega kruha v Ameriki, kamor so odhajali v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja, drugod velika umrljivost otrok pred prvo svetovno vojno ali izpad potomcev in povojna nacionalizacija obrtnih delavnic, trgovin in večstanovanjskih hiš. Z lastniki so se spreminjala tudi hišna imena.
Tržani so prebivali v zgornjih delih stavb, medtem ko so v pritličju ali prizidanih pomožnih stavbah opravljali svoje dejavnosti. Vzporedno z gostim prometom se je začela ob cesti razvijati trgovska dejavnost. Velike trgovine s ponudbo izdelkov od železnine do moke in majhne prehrambene »špecerije« so po drugi svetovni vojni zamenjale butične trgovine z izbranimi izdelki, večje sejemske, lovske in furmanske gostilne pa gostilne in bari. Tradicionalnim obrtnikom, kot so: usnjarji, sedlarji, čevljarji, kolarja, kovača, klobučarja, mlinar, ključavničar in vrvar, so se pridružili: lekarnar, brivci in frizerji, likarica, šivilje, pletilje, kolesarska mojstra, mizar, avtoklepar, zeliščar, slaščičar in fotograf, po drugi svetovni vojni pa še galanterist, urar in zlatar. Peki, mesarji in krojači so bili ves čas nepogrešljivi poklici glavne obrtniške ulice na Vrhniki. O prisotnosti izumrlih obrti dajo slutiti nekatera domača imena, npr. Sotlar – sedlar, Klobčar – klobučar, Stričk – vrvar in Kovač. Pred drugo svetovno vojno je na Stari cesti delovala tudi odvetniška pisarna Marjana Marolta.
Izredno zanimiv pogled v zgodovino stavb nam je omogočila odlično ohranjena gradbena dokumentacija občinskega arhiva stare Občine Vrhnika. Gradbeni spisi z vlogami in s prošnjami lastnikov za gradnjo, pritožbami udeleženih strank – po navadi sosedov, zapisniki terenskih ogledov in dovoljenja občinske komisije odkrivajo poleg urbanističnega razvoja Stare ceste, gradbenih pravil in navad svojega časa tudi zanimive zgodbe o načinu življenja prebivalcev ulice, njihovih poklicih in sosedskih odnosih. Spisom so običajno priloženi gradbeni načrti hiš ali pomožnih stavb, kot so: hlevi, delavnice, gospodarska poslopja, drvarnice in ledenice. Načrti so izdelani na različnih papirjih in v različnih tehnikah od grafitnega svinčnika do sodobnega tiska. Zlasti načrti starejšega datuma v akvarelu ali barvnih tuših so prava paša za oči. Postavili smo jih na ogled z razstavo »Stara cesta na Vrhniki (1824–1950)« marca 2008 v Domu Ivana Cankarja na Vrhniki. Ti načrti so delo domačih gradbenih mojstrov Franca Ogrina (1880, 1882), zidarskega pomočnika Frana Varška (1908), zidarskega mojstra Ivana Ogrina (1902, 1912), stavbenika Gašperja Petkovška (1908, 1909), projektanta in tesarskega mojstra Petra Revna (1930), zidarskega mojstra Ivana Petkovška (1936), zidarskega mojstra Jakoba Celarca (1938), tesarskega mojstra Alojza Jurjevčiča (1939) ter stavbenikov iz Ljubljane Ivana Slokana (1927) in Franca Furlana (1941).
Opisi hiš so različno dolgi. Kjer so bili na voljo ustni viri ali posamezni dokumenti, seže zgodovina hiš v čas pred letom 1824 in na drugi strani do današnjih dni. Zgodovinski razvoj stavb je vedno tesno prepleten z usodo njenih prebivalcev oziroma lastnikov. O družinskih zgodbah in prebivalcih Stare ceste, njihovi dejavnosti in domačih imenih pa vedo največ povedati domačini sami.
