Prejšnji naslovi: Vrhnika 128 (1890); Vrhnika 113 (1914); Stara cesta 19 (1934)
Domače ime: Pek (1870, 1914); Jernejčič
Lastniki: Valentino Oblak (1824, 1838); Johann Tomšič (1870); dediči Johanna Tomšič (1879); Jera Tomšič (1882); Josip Jernejčič (1917, 1934)
Nadstropna zidana hiša je iz 19. stoletja. Streha je simetrična, dvokapna z enostranskim čopom, ohranjen je polkrožni podstrešni venec. Na zahodni strani je v nadstropju lesen zaprt gank. Tloris velike hiše je razviden iz gradbenega spisa Jernejčičeve predhodnice Jere Tomšič, ki se je dne 14. novembra 1882 obrnila na vrhniško občino s prošnjo za prenovo svojega hleva, ki je pred tremi leti pogorel v požaru.
»Jera je hotela prenoviti hlev in na njem postaviti »cimperc«. Komisijskega ogleda starega zidovja se je namesto posestnice udeležil njen zastopnik Valentin Brenčič ter sosed Karl Kerže. V komisiji so z občinske strani sodelovali župan Peter Lenassi, Jurij Grampovčan, Janez Cukele in tajnik Franc Ogrin. Sklenili so, da se hlev sme prenoviti in na njem postaviti lesen nadstrešek, ki pa mora biti na koncih, če je le mogoče, v ravni vrsti s sosedovim Keržetovim cimprom in mora imeti strešni žleb speljan tako, da ne bo za hlevom nastajalo močvirje, ki bi se širilo v Keržetovo hišo ali hlev«.
Konec 19. stoletja je v hiši živelo osem podnajemniških družin: šestčlanska družina peka Janeza in Marije Kovač s pomočniki, desetčlanska družina Marije in Franceta Resnika, družina Janeza Žnidaršiča z Marijo, s hčerjo Ivano in z rejenko Viktorijo Istenič. Ignac Razinger je bil oženjen z Josefo Mikulus, ki je v zakon prinesla sina Roberta, skupaj pa sta imela še sinove: Carla, Aleida in Luigija. Z isto pisavo se omenjata še neka Eugen in Jacob, za katera pa povezava z zgoraj omenjeno družino ni znana. Aleide in Josefa sta odšla živet v Trst, ostali del družine je ostal v pristojnosti vrhniške občine. Po letu 1890 so v hiši vpisane še: štiričlanska družina Jurija in Neže Förmenak, desetčlanska družina Boštjana in Terezije Tavčar, šestčlanska družina strojevodje Jožefa Tomšič ter tričlanska družina usnjarke Helene Tomšič. Lorenz in Janez Razinger nista imela družine. Po pisavi sodeč je v času popisa v hiši prebivalo skupaj 26 ljudi, ostali prebivalci so se menjavali.
Leta 1910 je v hiši živel trgovec Franc Mihelčič z ženo Ano, štiri leta kasneje pa se navaja v hiši še pekarica Terezija Košir, rojena 19. oktobra leta 1844 v Borovnici. Nekoliko kasneje prvič zasledimo med stanovalci trgovca Josipa Jernejčiča (rojen 1880) in deklo Marijo Čepon.
Hiša je bila znana po trgovski dejavnosti. Lastnik trgovine z mešanim blagom je bil Josip Jernejčič; trgovino pa je vodil nečak Stanko Jernejčič, ki je tudi stanoval v prvem nadstropju. Jernejčičeva trgovina je delovala od leta 1916 do konca druge svetovne vojne, ko je prešla v državno last. Naslednikov niso imeli. V hiši je danes čevljarstvo Teodor Mikelj.
Naslednji dve hiši, Kovačinova in Klamova, sta bili prav tako last Josipa Jernejčiča, ki je v prvi uredil špecerijsko skladišče in v drugi skladišče tehničnih izdelkov. Kasneje je na licitaciji kupil od Janeza Molka tudi Parovo hišo. Tako so bile vse štiri sosednje hiše (razen Mihevčeve) njegova last.
Lastniki: Valentino Oblak (1824, 1838); Johann Tomšič (1870); dediči Johanna Tomšič (1879); Jera Tomšič (1882); Josip Jernejčič (1917, 1934)
Nadstropna zidana hiša je iz 19. stoletja. Streha je simetrična, dvokapna z enostranskim čopom, ohranjen je polkrožni podstrešni venec. Na zahodni strani je v nadstropju lesen zaprt gank. Tloris velike hiše je razviden iz gradbenega spisa Jernejčičeve predhodnice Jere Tomšič, ki se je dne 14. novembra 1882 obrnila na vrhniško občino s prošnjo za prenovo svojega hleva, ki je pred tremi leti pogorel v požaru.
»Jera je hotela prenoviti hlev in na njem postaviti »cimperc«. Komisijskega ogleda starega zidovja se je namesto posestnice udeležil njen zastopnik Valentin Brenčič ter sosed Karl Kerže. V komisiji so z občinske strani sodelovali župan Peter Lenassi, Jurij Grampovčan, Janez Cukele in tajnik Franc Ogrin. Sklenili so, da se hlev sme prenoviti in na njem postaviti lesen nadstrešek, ki pa mora biti na koncih, če je le mogoče, v ravni vrsti s sosedovim Keržetovim cimprom in mora imeti strešni žleb speljan tako, da ne bo za hlevom nastajalo močvirje, ki bi se širilo v Keržetovo hišo ali hlev«.
Konec 19. stoletja je v hiši živelo osem podnajemniških družin: šestčlanska družina peka Janeza in Marije Kovač s pomočniki, desetčlanska družina Marije in Franceta Resnika, družina Janeza Žnidaršiča z Marijo, s hčerjo Ivano in z rejenko Viktorijo Istenič. Ignac Razinger je bil oženjen z Josefo Mikulus, ki je v zakon prinesla sina Roberta, skupaj pa sta imela še sinove: Carla, Aleida in Luigija. Z isto pisavo se omenjata še neka Eugen in Jacob, za katera pa povezava z zgoraj omenjeno družino ni znana. Aleide in Josefa sta odšla živet v Trst, ostali del družine je ostal v pristojnosti vrhniške občine. Po letu 1890 so v hiši vpisane še: štiričlanska družina Jurija in Neže Förmenak, desetčlanska družina Boštjana in Terezije Tavčar, šestčlanska družina strojevodje Jožefa Tomšič ter tričlanska družina usnjarke Helene Tomšič. Lorenz in Janez Razinger nista imela družine. Po pisavi sodeč je v času popisa v hiši prebivalo skupaj 26 ljudi, ostali prebivalci so se menjavali.
Leta 1910 je v hiši živel trgovec Franc Mihelčič z ženo Ano, štiri leta kasneje pa se navaja v hiši še pekarica Terezija Košir, rojena 19. oktobra leta 1844 v Borovnici. Nekoliko kasneje prvič zasledimo med stanovalci trgovca Josipa Jernejčiča (rojen 1880) in deklo Marijo Čepon.
Hiša je bila znana po trgovski dejavnosti. Lastnik trgovine z mešanim blagom je bil Josip Jernejčič; trgovino pa je vodil nečak Stanko Jernejčič, ki je tudi stanoval v prvem nadstropju. Jernejčičeva trgovina je delovala od leta 1916 do konca druge svetovne vojne, ko je prešla v državno last. Naslednikov niso imeli. V hiši je danes čevljarstvo Teodor Mikelj.
Naslednji dve hiši, Kovačinova in Klamova, sta bili prav tako last Josipa Jernejčiča, ki je v prvi uredil špecerijsko skladišče in v drugi skladišče tehničnih izdelkov. Kasneje je na licitaciji kupil od Janeza Molka tudi Parovo hišo. Tako so bile vse štiri sosednje hiše (razen Mihevčeve) njegova last.
