Hiša v Radovljici, kamor so se Vurniki priselili leta 1841, stoji še danes. Nazadnje je v njej živel Ivan Vurnik, ki se je v rodni kraj vrnil z ženo Heleno leta 1956, do njegove smrti leta 1971. Vurnik je želel, da bi po njegovi smrti hiša postala ustvarjalni center za umetnike, zato jo je zapustil SAZU. Kasneje jo je prevzela njegova hči, zdaj pa jo že nekaj let obnavlja in vzdržuje Mirjana Žumer Pregelj, vnukinja Ivana in Helene Vurnik, ki jo z avtentično opremo, ohranjenimi predmeti, skicami ter obujenimi spomini občasno rada razkaže obiskovalcem. Hiša Vurnikovih je ohranjena v avtentični obliki, z elementi, s katerimi so ji dali svoj značilen pečat.
Na južni fasadi hiše so vdelani mozaiki, s katerimi se je Ivan Vurnik želel zahvaliti vsem, ki so pripomogli k njegovim uspehom: »Svojemu očetu Janezu Vurniku 1849–1911 sin Ivan«, »Spominu prof. Rajka Peruška 1854–1917«, »Svojemu profesorju dr. Techn. Karlu Mayrederju Ivan Vurnik 1915«, »Spominu akad. slikarice Helene K. Vurnik 1882–1962«, mozaik z motivom petelina pa je namenjen Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Vurnikovim se v organizaciji Centra arhitekture Slovenije še posebej posvetijo s t.i. Vurnikovimi dnevi, vsako leto 1. junija, na dan rojstva Ivana Vurnika, ki je obenem praznik Krajevne skupnosti Radovljica.
