Z višjo izobrazbo je dobil Tone Rožmanc novo delovno mesto; postal je referent za rezervne dele.
Iz intervjuja:
In kakšne so bile vaše delovne naloge?
V tistem času, v začetku 70-ih let, se je začela čisto nova doba na področju strojništva – skokovit razvoj! V stroje je začela prihajati hidravlika, zračne komande. Tudi sistem v fabrki je bil čisto spremenjen. Vse je šlo na sode, odpadlo je ročno polnjenje. Vse so opravljali viličarji. Neprimerljivo s prejšnjim delom – obrat za 360 stopinj! No, in jaz sem skrbel za rezervne dele za kompletni strojni oddelek. Za elektro del je bil zadolžen električar, ker je to čisto drugo, zelo specifično področje. Je bilo pa ob skrbi za rezervne dele še ogromno drugega dela. Ker nismo imeli ustreznih strojev in opreme, nismo mogli vsega sami narediti, popraviti. Tako sem iskal in se dogovarjal z raznimi podizvajalci, ki so delali za nas.
Pa ste imeli pri delu kakšnega pomočnika?
Nihče mi ni bistveno pomagal, sem se moral kar sam znajti. Sreča je bila, da se nihče niti ni vtikal v moje delo. Pomagalo mi je dobro poznavanje strojev. Vedel sem, kakšne težave so nam povzročali že prej. V začetku še nismo imeli računalnika v skladišču. Tako so mi pri postavitvi sistema najbolj pomagali katalogi posameznega proizvajalca. V njih sem označil kaj imamo, kaj ne, koliko česa. Dobro sem vse uredil. Najbolj pozoren sem bil na problem tesnjenja. V času, ko sem še sam popravljal stroje, je to povzročalo velike težave. Bi moral določen del predihtat, pa nisi mogel, ker ni bilo ustreznega tesnila. Ves material je prihajal iz tujine, saj so bili od tam tudi stroji. Problem so bili izredno dolgi dobavni roki, pa razne državne prepovedi, včasih tudi denarja ni bilo. Že stari ljudje so rekli, da je vsakih sedem let kriza. Z veliko pozornostjo sem vse spremljal in tako sem vedno pravočasno zagotovil vse potrebne dele, kriznim obdobjem navkljub. Veljalo je, da me morajo vedno poklicati, ko se je odkrila kakšna napaka na stroju. Takrat sem preveril, če ni še kaj drugega narobe. Vedel sem, kaj lahko mi sami doma (op.: v IUV) naredimo. Tako smo sproti delali posnetke – načrte posameznih delov, da smo jih kasneje v delavnici lahko naredili za vnaprej. Koliko smo posnemali! Načrtov smo imeli še pa še! Ko smo prešli na računalniški sistem, smo pa vse pretvorili v računalniške zapise. Točno se je vedelo kateri deli sestavljajo posamezen stroj in kje so spravljeni. Res sem se trudil, da je bilo dovolj rezervnih delov. Ne spomnim se, da bi proizvodnja kdaj stala, ker česa ne bi imeli.
Ste celoten postopek nabave rezervnih delov izvedli sami?
Jaz sem izpolnil naročilnico in jo predal v nabavo Marinki Jurjevčičevi in ona je uredila vse naprej. Po tem je bilo še ogromno dela: poizvedovanja, preverjanja, iskanja. Ko je roba prihajala, sem bil zraven in to zato, ker sem stvari poznal, vedel sem kaj sem naročil. Skladiščnik vsega tega ni mogel poznati. Tudi pospravljati sem mu jaz pomagal.
Ali to pomeni, da ste imeli posebno skladišče za rezervne dele?
Tako je. Ločeno je bilo skladišče manjših strojnih rezervnih delov – ti so bili gor, v nadstropju. Večje rezervne dele smo imeli pa drugje, tudi po dvorišču. Kako so nas preganjali, naj stvari pospravimo! Tudi stran smo morali marsikaj zmetati, pa ves čas smo jih prestavljali, odmikali …
