Rabini Gorici

Prvo polovico 19. stoletja je med goriškimi rabini najbolj zaznamoval Izak (Isacco) Samuele Reggio (1784–1855), v svojih delih se je vedno znova podpisoval kot »Goričan«. Družina je izvirala iz mesta Reggio Calabria na vskrajnem jugu Apeninskega polotoka. Od tam so jo v 16. stoletju izgnali Španci, zato se je zatekla v Ferraro. V Gorico se je preselil že Izakov oče, Abram Abraham Vita Ben Azriel Reggio (1755–1841), ki je prišel v Gorico leta 1783 kot učitelj v novoustanovljeno judovsko versko šolo, ješivo (hebr. yeshivah). Njegov mentor je bil goriški rabin Mose Gentili (Hefez), ki ga je Abram kot začasni rabin nasledil po smrti leta 1798. Zatem se je Abram vrnil v Ferraro, kjer je opravil rabinske študije in postal rabin v Gorici, to službo je opravljal do smrti leta 1841. Poročil se je z Regino Malchino, hčerko rabina Abrama Morpurga iz Gradišča ob Soči.⁷ Abramov edini sin, Izak Samuel, je splošno izobrazbo pridobival na goriški gimnaziji in liceju. Zraven se je učil tudi glasbe, risanja in slikanja. Svojo poklicno pot je Izak Samuel Reggio začel leta 1803 v Trstu, kjer je poučeval na zasebni šoli, leta 1809 pa so ga Francozi imenovali za profesorja leposlovja, zgodovine in geografije na liceju v Gorici. Ob obnovi avstrijske oblasti je ostal brez javne službe. Najdemo ga med ustanovitelji rabinskega kolegija (it. Collegio Rabbinico) v Padovi leta 1829. Šlo je za prvi sodobni rabinski seminar.⁸ Leta 1846 je nasledil očeta Abrama na mestu rabina v Gorici, to službo je opravljal do smrti zaradi kolere leta 1855. Rabin Reggio je veliko prevajal ter pisal znanstvene in zgodovinske razprave o judovstvu, hkrati se je posvečal tudi kabali. Veliko si je dopisoval z judovskimi izobraženci po Evropi, pri tem je večinoma uporabljal hebrejščino. Rabin Izak Samuel Reggio je bil član Akademije za orientalske študije v Leipzigu in Halleju, prijel se ga je tudi vzdevek italijanski Moses Mendelssohn. V Gorici se je znanstveno družil s Štefanom Kociančičem (1818–1883), profesorjem Stare zaveze in vzhodnih jezikov ter bibliotekarjem v goriškem bogoslovnem semenišču. Goriška tiskarna Seitz je od leta 1849 tiskala tudi judovske knjige, v prvem obdobju predvsem tiste, ki jih je pripravil rabin Reggio. Med letoma 1851–1855 je izhajal njegov almanah Strenna israelitica, pisan pretežno v italijanščini, delno pa je avtor uporabljal tudi hebrejsko pisavo. Almanah je vključeval razprave o literaturi, religiji, zgodovini in morali, namenjen pa je bil Judom v Italiji, ki so knjigo navdušeno sprejeli. Delo je izhajalo do smrti rabina Reggia leta 1855. Oče Abram in sin Izak Reggio sta predstavljala pomembna predstavnika gibanja Haskala⁹ oziroma judovskega razsvetljenstva.¹⁰

Ob koncu 19. stoletja se je v Gorici uveljavil Giacomo Bolaffio (1857-1937), zadnji domači rabin, vzgojen v Gorici. Službo rabina je opravljal od leta 1894. Izobraževal se je v Gorici pri stricu Salomonu Gentilliju, nekdanjemu rabinu v Gorici. Giacomo Bolaffio je nadaljeval izobraževanje v Trstu pri rabinu Melliju in rabinu Tedeschiju, od leta 1892 pa na rabinskem kolegiju v Rimu (it. Collegio Rabbinico Italiano), kjer je tudi dokončal študije. Njegovo obdobje pri opravljanju rabinske službe v Gorici je ostalo dobro zapisano. Prizadeval si je za poživitev judovske vere v obdobju nagle sekularizacije in za ustrezen verski pouk judovske mladine v Gorici. Tudi po svoji preselitvi na mesto glavnega rabina v Torinu julija 1903 je G. Bolaffio ohranil tesne stike z domačim krajem. Po zaključku službovanja v Torinu aprila 1935 se je vrnil v Gorico, kjer je umrl 28. januarja 1937.¹¹

Goriško judovsko skupnost pred prvo svetovno vojno je zaznamoval rabin Raffaello Della Pergola, ki se je rodil leta 1877 v Firencah. Študiral je na rabinskem kolegiju v Firencah, kjer je bil učenec poljskega rabina Samuela Hirscha Marguliesa. Prav Margulies je odločno prispeval k razvoju italijanskega sionizma, v nasprotju s tedaj uveljavljenim mnenjem ortodoksnih evropskih rabinov, ki so sionizmu nasprotovali. Della Pergola je prišel v Gorico takoj po dokončanem izobraževanju v Firencah. Vodstvo judovske skupnosti v Gorici ga je sprejelo, čeprav je prihajal iz Kraljevine Italije, ker so v goriški sinagogi uporabljali italijanski obred, italijanščina pa je bila tudi jezik sporazumevanja v mestu in šoli. Rabin Della Pergola se je poročil s tržaško Judinjo Alice Priester, ki mu je v Gorici rodila dva sinova. V Gorici so ostali do leta 1910, ko je rabin Della Pergola sprejel službo rabina v Aleksandriji v Egiptu. Tam je deloval do leta 1922, ko se je vrnil v Italijo, umrl pa je v kraju Faella Valdarno leta 1923.¹²

Po obdobju negotovosti med prvo svetovno vojno in ob spremembi državno-pravne pripadnosti po prvi svetovni vojni je jeseni 1925 vodstvu goriške judovske skupnosti uspelo pripeljati novega rabina. To je postal ortodoksni rabin Isidor Kahan (1887–1961), rojen na Ogrskem. Izobraževal se je v rabinskem kolegiju v Berlinu in je veljal za priznanega poznavalca Talmuda. Govoril je nemško, hebrejsko, madžarsko, kmalu pa se je naučil tudi italijansko. V Gorici je ostal le do pomladi leta 1928. Vodstvo goriške judovske skupnosti ga je cenilo, ker naj bi bil resen in kulturen človek z boljšim znanjem od številnih italijanskih rabinov.¹³ Iz Gorice je rabin Kahan odšel na Rodos, tedaj pod italijansko upravo, kjer je delo nadaljeval v didaktičnem vodstvu tamkajšnjega rabinskega kolegija.¹⁴

V Gorico je sredi marca 1928 prišel novi rabin Abraham Adolfo Schreiber (1897–1982), sicer pripadnik ortodoksnega judovstva, po rodu iz stare madžarske ortodoksne rabinske družine. Pred prihodom v Gorico je deloval v skupnosti na otoku Krfu. Bil je odlično izobražen, dober pisec, prav v Gorici se je začel posvečati pripravi kritičnih izdaj del srednjeveških talmudistov, proučevalcev Talmuda. Že njegov oče, Simon Sofer Schreiber, je veljal za priznanega rabina in utemeljitelja uveljavljene verske šole, ješive, v madžarskem mestu Eger. Okrog njega so se zbirali judovski učenci, nekateri med njimi so se prav zaradi omenjenega rabina priselili v Gorico, da so lahko sledili njegovemu poučevanju. K razmahu ješive v Gorici so prispevali predvsem priseljeni Judje iz Poljske. Za kratek čas je Gorica spet pridobila žar judovskih študij, značilnih za prvo polovico 19. stoletja in oba rabina iz družine Reggio.¹⁵

Attilio Donato Moise Morpurgo, predsednik goriške judovske skupnosti, je ohranil dobre odnose z rabinom Schreiberjem. Bil je zadnji izvoljeni predsednik judovske skupnosti v Gorici pred drugo svetovno vojno.¹⁶ Tako je oktobra 1936 z obžalovanjem sporočil v Rim, da mora dr. Abraham Schreiber zapustiti Gorico, kar se bo zgodilo zaradi »zelo žalostnega ekonomskega stanja goriške skupnosti. Italija bo tako izgubila najbolj učenega in nadarjenega učitelja, seveda ne zaradi svoje krivde«.¹⁷ Tako je zadnji rabin, ki je bil nastavljen v Gorici za potrebe krajevne judovske skupnosti, zapustil mesto. Poslej Gorica ni več imela lastnega rabina. Rabin Schreiber se je z družino preselil na Reko, kjer je skrbel za tamkajšnjo ortodoksno judovsko skupnost, prav tako je oskrboval Jude tudi v Opatiji.¹⁸ Celotna družina Schreiber je decembra 1939 iz tržaškega pristanišča emigrirala v Palestino.

Že ob začetku 20. stoletja se je v Firencah začelo organizirati judovsko kulturno gibanje Pro Cultura, ki so ga podpirali študenti na tamkajšnjem uveljavljenem rabinskem kolegiju, pod vodstvom rabina Marguliesa. Gibanje si je prizadevalo za zaščito judovske duhovne in kulturne dediščine ter dvig delovanja v posameznih judovskih skupnostih. Pogosto so bile organizirane različne konference na temo judovske zgodovine, s čimer se je ohranjala tradicija. Višek delovanja je doseglo ob začetku 30. let.¹⁹ Odmev zasledimo tudi v Gorici, kjer so ob sinagogi na začetku septembra 1932 odprli obnovljen in povečan nekdanji prostor judovske šole in ga poimenovali po priljubljenem goriškem rabinu Abramu V. Reggiu.²⁰ Kmalu je ta prostor postal središče kulturnega delovanja Judov v Gorici.²¹ 

Med goriškimi Judi je potrebno še posebej izpostaviti priznanega jezikoslovca Graziadia Isaia Ascolija. Družina Ascoli izvira iz kraja Ascoli Piceno v deželi Marche, najdemo pa jih po celotnem Apeninskem polotoku. V Gorici se je rodil tudi Moise Ascoli (1857-1921), po poklicu fizik, ki je poučeval na Univerzi v Rimu. Graziadio Isaia Ascoli, v hebrejščini Elchanan Jesaia, se je rodil v nekdanjem goriškem getu 16. julija 1829. Družina je bila premožna, zato so mlademu Graziadiu omogočili zelo dobro izobrazbo. Oče Leone Flaminio Ascoli je umrl, ko je bil Graziadio še zelo mlad, zato je družino vodila mati Elena, rojena Norsa. Še kot mladenič je Graziadio objavil svoje prvo delo, Sull‘idioma friulano e sulla affinità con la lingua valaca, kar je pohvalil tudi priznani slovenski jezikoslovec dr. Fran Miklošič.²²

Že leta 1848 je G. I. Ascoli napisal znamenito delo Gorizia italiana, tollerante, concorde. Verità e speranze nell‘Austria del 1848. Jasno je zapisal, da je Gorica večinsko italijansko mesto, ki pa mora spoštovati pravice Slovencev in Nemcev, ki v njej živijo. Hkrati je želel spodbuditi narodno zavest goriških Italijanov. Slovencem je Ascoli predlagal, naj si za svoje središče izberejo katerega od drugih krajev goriške dežele, mesto pa  naj prepustijo Italijanom. Med drugim v delu obravnava tudi stališče do avstrijske države in zapletene odnose med Slovenci in Italijani na Goriškem. V zaključku pa kot Jud opozarja na versko nestrpnost in potrebo po sodelovanju ter enakopravnosti med kristjani in judi. Bil je priznani jezikoslovec in senator Kraljevine Italije.²³

Kot poroča goriški založnik in politik Andrej Gabršček, je Ascoli o Slovencih menil, da so »žalibog malo spoštovan narod od inostrancev in to gotovo zategadelj, ker se je prezaspan pravičnemu gospodarstvu zanikrno odpovedal in hišne ključe potisnil v žep tujcem«.²⁴

Ascoli je med letoma 1850 in 1853 vodil goriško judovsko skupnost. Leta 1852 se je poročil s tržaško Judinjo Fanny Beatrice Kohen. Januarja 1861 je Ascoli prejel vladno povabilo iz Italije, naj prevzame profesuro na tamkajšnji akademiji. Že kmalu je s kraljevim dekretom postal redni profesor primerjalne slovnice in vzhodnih jezikov, toda izprosil si je nekaj mesecev odloga, da uredi obveznosti in posle v Gorici. Leta 1862 se je družina Ascoli preselila v Milano in G. I. Ascoli je leta 1862 sprejel državljanstvo Kraljevine Italije. Več kot štirideset let je poučeval na univerzi v Milanu, ukvarjal se je s primerjalno slovnico, z orientalskimi jeziki in etimologijo. Velja za začetnika jezikoslovnih študij v združeni Italiji, pomembno je vplival na številne italijanske jezikoslovce, po drugi strani pa je podpiral tudi razvoj in proučevanje furlanskega jezika. Ascoli je ustanovil revijo Archivio glottologico italiano. Na jezikoslovnem področju so zelo poznana njegova dela Studi orientali e linguistici, nastala med leti 1854 in 1861. Napisal jih je na podlagi poznavanja turškega in orientalskih jezikov. V njih omenja tudi t. i. tujerodce v Italiji. Slovenci ali Vindi naj bi živeli na Beneškem, Goriškem in Tržaškem, v Istri naj bi se nahajali Slovenci ali Serblici. Ukvarjal se je tudi s proučevanjem ladinskih govorov in keltskih vplivov nanje.²⁵

Ascoli si je ustvaril veliko družino in se iz Milana ni več vračal. Svoje imetje v Gorici je prodal industrialcu baronu Ritterju von Zahony, sicer vodilnemu protestantu v Gorici. Leta 1862 je sprejel državljanstvo Kraljevine Italije, januarja 1889 pa je bil Ascoli s kraljevim dekretom imenovan za senatorja Kraljevine Italije. G. I. Ascoli je zaradi zastoja srca umrl 21. januarja 1907 v Milanu, kjer je tudi pokopan. Zaradi njegovih zaslug so mestne oblasti po njem poimenovale ulico v nekdanjem getu – Via Ascoli.²⁶

Ascoli je tudi avtor toponima Venezia Giulia oz. Julijska krajina. S tem je poskušal odpraviti zmedo, ki je vladala v toponomastičnem poimenovanju z Italijani poseljenega prostora v Avstrijskem primorju.²⁷