Začetek premogovne dejavnosti na Senovem sega v leto 1796, ko naj bi kovač Andrej Grabner med pripravo oglja v reštanjskih gozdovih odkril premog. To leto velja za začetek odkopavanja, saj so bile na dnevnem kopu na Reštanju v lasti grofa Attemsa odkopane prve količine premoga.
Kljub odkritju izdankov premoga v Zaklu, Attems pridobivanja premoga ni razširil na območje zahodno od reštanjskega dnevnega kopa, saj je reštanjski premog zadostoval potrebam njegove opekarne v Brežicah. Začetki izkoriščanja premoga so bili skromni in odkopavanje premoga nerentabilno, vzrok je bil predvsem v odmaknjenosti nahajališča od glavnih transportnih poti. Tako čas od odkritja nahajališča premoga do prevzema premogovnika s strani Trboveljske premogokopne družbe (TPD) leta 1904 označujemo za obdobje raziskav nahajališča, ko je bilo v celotnem obdobju izkopanih 90.000 ton premoga.
Leta 1823 je Attems prenehal s pridobivanjem premoga. V naslednjih letih sta I. Stieglitz in V. Kehlermed z raziskovanjem terena odkrila nahajališče rjavega premoga tudi na območju Srebotnega, kjer so se leta 1834 začela jamska dela. Leta 1839 so bile prve jamske mere za izkop v Srebotnem, Zaklu in na Reštanju podeljene Viktorju Ruardu in od tega leta se je, kljub nadaljnjemu pogostemu menjavanju lastnikov (J. Atzl, Premogokopna družba v Zagorju, A. Miesbach, H. Drasche, E. Geipl, E. Opperdorff), začelo redno pridobivanje premoga. Analiza izkopanega premoga je uvrstila premog v skupino rjavih premogov po kakovosti sorodnemu trboveljskemu premogu. Razvoj senovskega premogovnika je poleg slabe transportne povezave zaviral tudi monopolni položaj TPD, ki je narekovala neugodne železniške tarife za druge premogovnike. TPD je leta 1904 kupila senovski premogovnik, sprva z namenom izključiti konkurenco na hrvaškem tržišču. S prvo svetovno vojno pa so se povečale potrebe po premogu in leta 1918 je TPD začela s številnimi in obsežnimi jamskimi raziskovanji položaja premogovnih slojev. Ocene rezerv premoga so se gibale od 5.000.000 do 70.000.000 ton. Premogovnik se je razvil na območju od Srebotnega do Reštanja, kjer je bil najdebelejši sloj premoga, kljub temu da so raziskave obsegale širše območje od Srebotnega do Podsrede.
TPD je začela vlagati v infrastrukturni razvoj in pričela z izgradnjo pomembnejših objektov – povezave Senovega z železniško progo v dolini Save (1918–1921 – železnica Senovo-Brestanica), žičnice med separacijo na Senovem in Reštanjem, jaška na Reštanju (1926 prvi jašek s strojnim prevozom), novega jaška Zakl, glavnega izvoznega jaška Ravne (1923), separacije premoga (1924), delavnic, skladišč, upravnih (1923) in stanovanjskih objektov (1921 delavska kolonija), vodovoda (1924), ceste itd. Tako je Senovo z razvojem premogovnika dobivalo potrebno infrastrukturo in nova delovna mesta. Leta 1920 je TPD začela z izgradnjo suho-mokre separacije na Senovem, ki je nadomestila staro separacijsko napravo na Reštanju. Separacija je delovala do 9. februarja 1944, ko so jo onesposobile partizanske enote. Suhi del separacije je popravilo že nemško vodstvo, vodni del pa je bil popravljen šele leta 1951. Problem čiščenja separacijske vode je ostal nerešen do konca obratovanja premogovnika. Leta 1924 je bila zgrajena termoelektrarna Senovo, ki je obratovala do leta 1943, s krajšim podaljšanjem v letu 1945.
V drugi svetovni vojni so bili ob napadu XIV. divizije uničeni posamezni objekti rudnika, vendar jih je nemško vodstvo obnovilo in usposobilo za obratovanje.
Leta 1947 je bil ustanovljen Premogovnik Senovo, ki je bil v naslednjih letih deležen več preimenovanj, leta 1981 je bil vključen v SOZD Revirski energetski kombinat Trbovlje in leta 1990 v Rudniki rjavega premoga Slovenije.
Po 2. svetovni vojni se je za premogovnik začelo obdobje pospešenega razvoja, ko so se odpirali posamezni revirji. V drugi polovici 80. let 20. stoletja, ko so začela premog izpodrivati cenejša trda in tekoča goriva in se je začel trend zapiranja manj rentabilnih premogovnikov ter so v ospredje prihajale tudi strožje ekološke zahteve, je premogovnik na Senovem močno zmanjšal obseg pridobivanja premoga.
Leta 1995 je Vlada RS izdala uredbo o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju, d. o. o., kar je imelo za posledico zapiralna dela, upokojevanje in prezaposlovanje številnih delavcev. Zadnje dejavnosti v okviru zapiralnih del premogovnika so bile opravljene leta 2010.
Največje število zaposlenih je bilo leta 1950, in sicer 1431, rekordna količina izkopanega premoga je bila dosežena leta 1952 in je znašala 286.140 ton.
