Nenad Jovičić je bil pionir, ki je oral ledino filmske umetnosti v nekdanji Jugoslaviji. Filmi so pogosto znani po glavnih igralcih, precej manj po režiserjih. Pogosto pa se pozabi na ostale ustvarjalce, čeprav prav snemalci oziroma direktorji fotografije najbolje začutijo in izoblikujejo teme.
Nenad je bil eden največjih snemalcev nekdanje Jugoslavije. Njegov izjemni opus obsega več kot dvesto celovečernih filmov, televizijskih serij in dokumentarcev, ki zajemajo bogato zbirko žanrov, vse od vojnih dram do glasbenih in otroških filmov. Verjetno se mnogi izmed vas spomnite filmov, kot so Derviš in smrt, Volk samotar, Vrhovi Zelengore in drugih. Pečat je pustil tudi v tujini. V času olimpijskih iger v Sarajevu je s kamero zabeležil nepozabne prizore iz zakulisja olimpijskega dogajanja in energijo mesta, ki nikoli več ni bilo enako. Kamero je imel vedno pri roki, tudi če je bil med prijatelji ali na zasebnih obiskih.
Del svojega življenja je preživel v Domžalah s svojo življenjsko sopotnico, našo priznano akademsko slikarko Vero Terstenjak. Kadar nista snemala filmov, potovala in raziskovala, sta živela na relaciji Beograd – Domžale. Zelo rad je imel Slovenijo. Že od malega je bil navezan na našo deželo. Gore je vzljubil že kot mlad skavt, ko je spremljal kralja Petra Karađorđevića na Triglav. Prvi film Jezero je posnel v okolici Bohinja leta 1950. Film Volk samotar, ki govori o prijateljstvu med dečkom in psom, je snemal na zasneženi Veliki planini, Pokljuki in v Kranjski Gori. V tem filmu je igral znameniti in nepozabni Slavko Štimac, čigar talent je odkril prav Nenad.
V filmih, pod katerimi se je podpisal kot direktor fotografije, so igrali velikani jugoslovanskega filma, kot so bili Bata Živojinović, Pavle Vuisić, Boris Dvornik, Boris Cavazza, pa tudi tuji igralci: James Madsen, Maximillian Schell in George Hamilton. Sodeloval je z velikim ameriškim režiserjem in scenaristom Samom Peckinpahom; ta mu je med snemanjem filma Železni križec podaril usnjen pas, ki ga zdaj hrani Knjižnica Domžale. Pri svojem delu je prehodil in izkusil vse stopnje tehničnega razvoja jugoslovanske kinematografije: od najbolj preproste in skromne do najsodobnejše snemalne opreme in tehnike. Za svoje delo je na puljskem filmskem festivalu prejel dve Zlati areni ter številna strokovna in državna priznanja, med katere sodita tudi prestižni Orden dela s srebrnim vencem in Sedmojulijska nagrada za življenjsko delo.
Vero Terstenjak je spoznal na snemanju koprodukcijskega filma Togetherness in postala sta nerazdružljiva partnerja z izjemno zanimivim skupnim življenjem.
Ob razpadu in vojni v naši nekdanji skupni državi se je ustalil v Domžalah, sicer pa je bil Nenad Jovičić državljan sveta. Že zaradi svojega očeta, ki je razumel, da nas različnost lahko tudi združuje, je tudi sam že od mladih nog segal daleč preko ozkih lokalnih in nacionalnih meja. Razpad države in odnos nekaterih prijateljev ter norost politike so ga boleli do konca njegovih dni. Umrl je v Domžalah, leta 2006.
Ta digitalna zgodba je poklon temu velikanu filma in prikazuje nekaj drobcev njegove bogate kariere. Pri zgodbi nam je bila v pomoč knjiga Film je življenje, življenje je film, ki vsebuje vse pomembne filmske dosežke in njegovo življenjsko pot.
