Do pogreba, ki je bil 13. decembra 1918, je Ivan Cankar ležal na mrtvaškem odru v Narodnem domu.
Pročelje je brlelo v zimskem dopoldnevu. Nikjer ni bilo žive duše. Velika kovinska vrata so bila odprta, a mi smo se ustavili. Nismo si upali sami, čakali smo, da pridejo še drugi razredi. Nikogar ni bilo. Vsi so se razbežali domov, samo mi smo sledili najmanjšemu med nami.
Kaj naj napravimo? Nekaj večjih je naenkrat nekaj kriknilo. Besede so bile kot na korajžo, in že smo bili v prostorni veži pritličja.
Najbrž še nikdo od nas ni bil v Narodnem domu. Stopnišče v tri dele je bilo nekje zadaj, stekli smo tja in se pognali navzgor. Dvakrat je bilo treba zaviti in stali smo pred katafalkom. Nikjer nikogar, visoki srebrni svečniki so zakrivali drobne stenje sveč, ki so hotele pobliskavati.
Na katafalku je bila krsta, rahlo pridvignjena, in v njej je ležal Ivan Cankar. Tu je smrt opravila temeljito delo, me je hotelo presuniti skozi srce. Trupla skorajda ni bilo, le kosti so bile ovite v črno salonsko suknjo; srajca je bila trdo oškrobljena, ovratnik s črno kravato je rezal v izmozgano brado. Obraza skoraj ni bilo, le močni brki so se kosali s šopom svetlih las nad belim čelom.
Ruda Jurčec, Cankarjeva smrt, Ljubljanska knjiga, 1994
