Mlinarca:Na potoku Vršca so imeli mlin žalski peki, zato se je imenoval pekovski mlin. Od pekov je mlin kupila družina Oblak. Njihov sin Jakob se je leta 1938 poročil z Aniko z Vinske Gorice danes Šentjanž, vasi ob cesti v Velenje.
Leta 1943 je Anika ovdovela, otrok nista imela. Leta 1944 je mlin v celoti odnesla velika voda Vršce in Ložnice. Denarja za popravilo vdova mlinarica ni imela, zato je mlin opustila. Naprej se je preživljala s kmetovanjem, imela je tudi hmelj. Lata 1958 se je k njej priselil brat Kondrad, ki je bil vojni invalid, živel pa je sam. Pomagal ji je tudi brat Štefan ki je bil gluhonem. Anika je bila rojena leta 1903 v Vinski gorici, leta 1982 jo je zbil avto in takrat je bila prvič pri zdravniku. Leta 1988 se je v Velenje odselil brat Kondrad, kmalu nato je umrl še brat Štefan. Anika je sama živela na kmetiji, delala je kolikor je mogla,njena redna pot pa je bila peš v trgovino in v cerkev v Petrovče. Lata 2005 je padla in si zlomila oba kolka, zato se je preselila v dom starejših v Šenek na Polzelo. Lata 2007 je na Šeneku umrla v starosti 103 let. Sedanji lastniki so nečaki iz Vinske gore. Lata 2005 so zgradili na lokaciji lesenega marofa novo stanovanjsko hišo. Stara hiša še vedno stoji.
Slavc
Tu je stanovala od leta 1933 do leta 1965 družina Dobovičnik in družina Rezar. Dobovičnik je sam z golimi rokami saniral star glinokop. V zidanem objektu je bila le veža, večja soba in črna kuhinja. V drugem delu hiše so Rezarjevi imeli skladišče opeke. Rezar je opeko sušil v bližnjem lesenem kozolcu in žgal v svoji peči. Vode ni bilo, ponjo so hodili v studenec pri Žgank. Predzadnji lastnik Bizjak je postal lastnik po ženi Mirnikovi iz Gorice, ki je bil lastnik cigonc v Pugoci.
Na tej lokaciji je bila postavljen objekt lesene parne, kmetije Žkank iz Žalca. Leta 1953 jo je kupil dedek Alojz Slavec, invalid iz Franc Jožefove vojske. Eni sobici in štali je z opeko soseda Rezarja prizidal še kuhinjo in sobo. Takrat se je iz Prekmurja priselila družina Slavec-Podgornik. V hiši ni bilo elektrike, voda je bila v vodnjaku z vodo iz gozda. Opeko za streho so na ročnem »samotiš« vozičku pripeljali s cigonc na Ložnici, kjer so takrat izdelovali žgan bobrovec. V osemdesetih letih je hčerin mož Franc Grčar napeljal elektriko in vodovod, ter sam dozidal hišo s kopalnico in novo streho.
Dobovičnik
V zidani neometani hiši sta stanovali družina Dobovičnik in družina Rezar. Stari Rezar je imel peč za žganje glinene opeke, zadaj hiše pa lesen kozolec za sušenje oblikovane opeke pred žganjem. Dobovičnika sta s štirimi otroki stanovala v eni sobi s črno kuhinjo. Preživljala sta se z dnino na Gorici. Po letu 1965 je Bizjak postal lastnik hiše po ženi, ki je bila Mirnikova z Zaloške Gorice, Mirnik Anton pa je bil lastnik cigonc. Ni imel elektrike, vodo pa na studencu pri Žganku. Oče Dobovičnik je s samokolnico in lopato na roke saniral izkopna polja gline, zemljišča usposobil za njive in travnike.
Od Bizjaka sta zemljo kupila Urša in Andrej Cvewtko iz Celja. Vse stare objekte sta porušila in postavila novo zidano hišo in gospodarsko poslopje.
