Prejšnji naslovi: Vrhnika 130 (1890); Vrhnika 109 (1914); Stara cesta 15 (1934)
Domače ime: Pajsar (1870); Grampoučan; Mauri
Lastniki: Johan Schniderschitsch (1824, 1838); Andreas Lenaršič (1870); dediči Andreasa Lenaršič (1879); Andrej Grampovčan (1908, 1914); Ivana Grampovčan (1934); Elizabeta (Betka) Verbič – Mauri (1938); Mihael Mauri; Božena Mauri; Romy Malovrh Mauri (2005); več lastnikov (2010)
Konec 19. stoletja sta tukaj živeli dve gostaški družini. Prva je bila družina Antona in Marjete Iglič s šestimi otroki, Pavlo (rojena 19. 12. 1876), Katarino (rojena 27. 4. 1879), Ano (rojena 16. 7. 1884), Karlom (rojen 27. 2. 1886), Antonijo (rojena 8. 1. 1888) in Marijo (rojena 28. 1. 1889); v njihovo gospodinjstvo pa je sodil tudi učenec Josip Rekar (rojen 14. 3. 1876). Druga je bila družina Naceta Mlinar in žene Jere. Kot samostojni dvanajsti prebivalec se navaja Martin Pajsar iz Podlipe.
Leta 1908 se kot lastnik hiše omenja trgovec Andrej Grampovčan (10. 11. 1865–9. 7. 1923) z ženo Ivano (11. 12. 1880–24. 2. 1937), rojeno Žitko, v Verdu. Andrej je leta 1908 na vrhniško občinsko upravo vložil prošnjo za prenovo svoje hiše. »Zaradi žlebov in drugih strešnih cevi, ki so gledali na sosednji svet sestre Ivane Grampovčan, se je Ivana pritožila županstvu Vrhnika. Po ogledu na terenu glede žlebov kakor tudi vodovodne napeljave iz Andrejeve v Ivanino hišo je županstvo predlagalo, naj se Ivana obrne na civilno pravno pot, ker gre v teh zadevah po 10 paragrafu stavbnega reda za osebne okoliščine, ki so stvar dogovora med strankama.« V prenovljeni stavbi je odprl trgovino z mešanim blagom.
Pred prvo svetovno vojno sta zakonca Grampovčan v svoji hiši nudila prostor še dekli Mariji Filipič, pomočniku Ivanu Kogovšku, vajencu Vinku Žitku in kasneje vajencu Francu Pavliju. Leta 1914 je Andrej spremenil stavbo v skladišče za potrebe svoje trgovine, z Ivano pa sta odšla živet v Grampovčanovo hišo k Andrejevi sestri Ivani.
Do pred kratkim je bila hiša v lasti Maurijevih, saj je vdova Ivana Grampovčan hišo zapustila Betki Verbič, poročeni Mauri. Betka in Mihael Mauri sta se spoznala, ko sta bila v službi pri gospodu Grampovčanu. Na nek način ju je imel za svoja, saj sta bila z gospo brez otrok. Betka je leta 1938 nadzidala pritlično hišo za eno nadstropje. Pozneje so lokal nacionalizirali in dodelili tovarni Peko Tržič kot prodajalno čevljev, v kateri je bil Mihael Mauri poslovodja vse do upokojitve v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Mihael je imel obenem tudi fotografski studio Foto Mauri (prodaja fotografskega materiala in fotografski atelje v zgornjih prostorih). Po njegovi smrti je hišo podedovala hči Božena Mauri, po njeni smrti leta 2005 pa njena hči Romy Malovrh Mauri. Romy je z možem hišo predelala v večstanovanjsko stavbo, ki ima danes več lastnikov.
Lastniki: Johan Schniderschitsch (1824, 1838); Andreas Lenaršič (1870); dediči Andreasa Lenaršič (1879); Andrej Grampovčan (1908, 1914); Ivana Grampovčan (1934); Elizabeta (Betka) Verbič – Mauri (1938); Mihael Mauri; Božena Mauri; Romy Malovrh Mauri (2005); več lastnikov (2010)
Konec 19. stoletja sta tukaj živeli dve gostaški družini. Prva je bila družina Antona in Marjete Iglič s šestimi otroki, Pavlo (rojena 19. 12. 1876), Katarino (rojena 27. 4. 1879), Ano (rojena 16. 7. 1884), Karlom (rojen 27. 2. 1886), Antonijo (rojena 8. 1. 1888) in Marijo (rojena 28. 1. 1889); v njihovo gospodinjstvo pa je sodil tudi učenec Josip Rekar (rojen 14. 3. 1876). Druga je bila družina Naceta Mlinar in žene Jere. Kot samostojni dvanajsti prebivalec se navaja Martin Pajsar iz Podlipe.
Leta 1908 se kot lastnik hiše omenja trgovec Andrej Grampovčan (10. 11. 1865–9. 7. 1923) z ženo Ivano (11. 12. 1880–24. 2. 1937), rojeno Žitko, v Verdu. Andrej je leta 1908 na vrhniško občinsko upravo vložil prošnjo za prenovo svoje hiše. »Zaradi žlebov in drugih strešnih cevi, ki so gledali na sosednji svet sestre Ivane Grampovčan, se je Ivana pritožila županstvu Vrhnika. Po ogledu na terenu glede žlebov kakor tudi vodovodne napeljave iz Andrejeve v Ivanino hišo je županstvo predlagalo, naj se Ivana obrne na civilno pravno pot, ker gre v teh zadevah po 10 paragrafu stavbnega reda za osebne okoliščine, ki so stvar dogovora med strankama.« V prenovljeni stavbi je odprl trgovino z mešanim blagom.
Pred prvo svetovno vojno sta zakonca Grampovčan v svoji hiši nudila prostor še dekli Mariji Filipič, pomočniku Ivanu Kogovšku, vajencu Vinku Žitku in kasneje vajencu Francu Pavliju. Leta 1914 je Andrej spremenil stavbo v skladišče za potrebe svoje trgovine, z Ivano pa sta odšla živet v Grampovčanovo hišo k Andrejevi sestri Ivani.
Do pred kratkim je bila hiša v lasti Maurijevih, saj je vdova Ivana Grampovčan hišo zapustila Betki Verbič, poročeni Mauri. Betka in Mihael Mauri sta se spoznala, ko sta bila v službi pri gospodu Grampovčanu. Na nek način ju je imel za svoja, saj sta bila z gospo brez otrok. Betka je leta 1938 nadzidala pritlično hišo za eno nadstropje. Pozneje so lokal nacionalizirali in dodelili tovarni Peko Tržič kot prodajalno čevljev, v kateri je bil Mihael Mauri poslovodja vse do upokojitve v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Mihael je imel obenem tudi fotografski studio Foto Mauri (prodaja fotografskega materiala in fotografski atelje v zgornjih prostorih). Po njegovi smrti je hišo podedovala hči Božena Mauri, po njeni smrti leta 2005 pa njena hči Romy Malovrh Mauri. Romy je z možem hišo predelala v večstanovanjsko stavbo, ki ima danes več lastnikov.
