V Ljubljani in okolici so bile med prvo svetovno vojno, od leta 1915, organizirane vojaške delavnice V. armade. Nahajale so se v Šiški, na Vodmatu v Mostah, Šentvidu in tudi na Vrhniki.
Vojaške delavnice avstro-ogrske V. armade, tudi soške armade, pod poveljstvom Svetozarja Borojevića, so delovale za potrebe bojev v Posočju. Vojaške delavnice so bile organizacijsko umeščene v zaledni sistem V. armade od srede leta 1915, ko so se začeli boji na soški fronti. Delavnice so bile gospodarski sistem, v katerega so bile vključene oziroma so vanje po potrebi vključevali različne proizvodne enote v gospodarsko celoto, ki je zagotavljala nemoteno preskrbo avstro-ogrske vojske. V tem sistemu so delovale: lesne, usnjarske, kovaške, kleparske, kolarske, šiviljske in druge delavnice. V kolarski so se ukvarjali s popravljanjem koles trenskih vozov, koles poljskih kuhinj. Izdelovali so tudi vrvi, sedla, sode, proizvajali in popravljali so čevlje, obstajale so barvarna, pralnica in likalnica perila. Ponekod je gospodarske objekte in delavnice povezovala ozkotirna železnica. Delavnice so imele skladišče in postajališče za vojaške vozove. V vojaških delavnicah so poleg vojakov delali številni ujetniki, izmed civilnega prebivalstva pa predvsem ženske.
O gospodarstvu med vojno
Da bi razširili sliko medvojnega dogajanja, predstavimo še glavne značilnosti gospodarskega stanja na Slovenskem med prvo svetovno vojno. Po sarajevskem atentatu na Franca Ferdinanda in njegovo ženo 28. 6. 1914 je bilo konec mirnodobnega gospodarjenja na dolgi rok. Začeli so vključevati vse zmogljivosti v začenjajočo se vojno. Zgodovinar Žarko Lazarević piše, da so ob prvih spopadih za vsa podjetja, ki so imela kakršen koli vojaški pomen – tovarne orožja, streliva in druge – takoj začeli veljati vojaški zakoni. Avstrijska vlada je razglasila moratorij, zaprla borzo, izdelala umetne pripomočke za kreditni promet. Ustanovljeni so bili številni novi uradi in centrale za urejanje gospodarskega življenja, za nabavo surovin in življenjskih potrebščin. Takšni so bili denimo Centrala za prehrano, krmo in bombaž, Centrala za vojne kovine, Vojni žitoprometni zavod in drugi. Oktobra 1914 je izšla uredba, ki je vladi dala pooblastila za tako ravnanje. Dokončno pa je dobila vlada oblast nad gospodarstvom julija 1917 z zakonom o vojnem gospodarstvu, ki ji je omogočal ukrepanje v stilu planskega gospodarstva. Tudi kmetijstvo je bilo potrebno preusmeriti in pripraviti za potrebe vojnega gospodarstva. Preobrazba zaradi občutnega pomanjkanja mehanizacije in delovne sile ni povsem uspela. Količine pridelkov so se marsikje celo prepolovile. Pomanjkanje delovne sile – v avstrijskem delu monarhije je bilo mobiliziranih 60 % moških med 18. in 35. letom – so zaznavali v vseh gospodarskih panogah, in to kljub vključitvi žensk in ujetnikov v delovne procese. Pomembno je dejstvo, da je zakon o služenju vojaške dolžnosti terjal, da je bilo celotno prebivalstvo in gospodarstvo na razpolago vojski: vsa proizvodnja in zaposleni so bili pod vojaškim vodstvom in nadzorom. Nekatere mobilizirane gospodarske panoge kot železnice, pošta, telegraf in druge so delale izključno za vojsko. Delati so morali ženske, otroci, begunci in ujetniki, podaljšali so delovni čas, preklicali so prepoved nedeljskega in prazničnega dela. Ženske so vstopale v tradicionalne moške poklice in državne službe. Veljala je zapora bančnih hranilnih vlog, obresti na posojila so bile visoke, razglašen je bil moratorij na dolgove vpoklicanih vojakov. Za kratkoročne vojne izdatke in dolgove je avstrijska monarhija najemala vojna posojila, ki so jih podpisovali široki sloji prebivalstva. O tem beremo tudi v tedanjih časopisih. Huda težava je nastala zaradi razvrednotenja denarja, kar je prizadelo vse udeleženke vojne, še najhuje v obliki hiperinflacije prav Nemčijo, Avstrijo, Poljsko, Madžarsko ter Rusijo. Morali so vpeljati nove denarne enote.
V slovenskih deželah so vladale izjemno težke razmere: za preskrbo prebivlstva so bila ustanovljena aprovizacijska skladišča, uvedena je bila racionirana preskrba, za živila in nujne življenjske potrebščine so izdajali nakaznice. Februarja 1915 so oblasti odredile omejeno porabo krušne moke, spomladi so bile uvedene krušne nakaznice za vse kmečko prebivalstvo. Kruh je bil zaradi neužitnih primesi vse težje prebavljiv, nizek in hitro je razpadel. Rekli so mu vojni kruh. V začetku leta 1916 je bila omejena poraba sladkorja, poraba mesa pa je bila sprva urejena z brezmesnimi dnevi. Od jeseni 1916 so meso prodajali le še na karte, prav tako krompir. Za revnejše sloje prebivalstva so v drugi polovici leta 1917 uvedli nakaznice za obutev in obleko, ostalo prebivalstvo se je moralo oskrbovati na prostem trgu. Tam pa so bile cene visoke, igrali so po pravilih črnega trga, na delu so bili vojni dobičkarji. V zadnjem letu vojne je sistem aprovizacije povsem razpadel. Stanje na podeželju je bilo izredno slabo, letine so bile obupne, vremenske razmere zelo neugodne. Vprežne živine in delovne sile je primanjkovalo, zato so težaška dela opravljali ženske, otroci in starejši ljudje. Kmetje so morali po maksimiranih cenah prodajati državnim uradom presežke mesa, žita in krompirja. Nekateri kmetje pa so kovali mastne zaslužke, ko so hrano prodajali mestnemu prebivalstvu. Nekateri so tako odplačali dolgove.
