Znanje o izdelovanju čevljev se je stoletja prenašalo iz roda v rod ter od mojstrov na pomočnike in vajence. Ker je bila med rokodelci nepismenost dolgo ena največjih ovir za izboljšanje kakovosti izdelkov, je avstrijska državna uprava v letih 1778 in 1786 določila, da morajo vajenci vseh rokodelcev, umetnikov in trgovcev obiskovati župnijski veroučni pouk ter pred zaključkom šolanja opraviti izpit pri krajevnem katehetu.
Začetki organiziranega čevljarskega izobraževanja v Tržiču segajo v prvo polovico 19. stoletja, ko je delovala nedeljska ponavljalna šola. Njeno obiskovanje je bilo obvezno za vse tržiške rokodelske vajence. Sprva je bil poudarek predvsem na verski in moralni vzgoji, zato je osrednje mesto v učnem programu zavzemal verouk. Kasneje so program razširili še z računstvom, lepopisom, spisjem ter branjem, pisanjem in pravorečjem v slovenskem in nemškem jeziku. Vendar se je obsežnejši program ohranil le kratek čas. Že v spričevalih iz leta 1872 je videti, da so vajence ponovno ocenjevali le iz verouka in vedênja. Spričevalo je moral potrditi župnik, šele nato je bil vajenec po pravilih ceha oziroma pozneje zadruge priznan za pomočnika.
Z razvojem obrti in industrije so naraščale tudi zahteve po strokovno bolje usposobljenih delavcih. Zato je bila leta 1882 v Tržiču ustanovljena Obrtno-nadaljevalna šola, ki je z nekaj prekinitvami delovala do leta 1961. Izobraževanje je obsegalo pripravljalni tečaj in dva letnika strokovnega pouka.
Po drugi svetovni vojni so se potrebe po izobraževanju še povečale. Leta 1949 je bil na pobudo čevljarskih pomočnikov, ki zaradi vojne niso mogli pridobiti poklicne kvalifikacije, organiziran prvi tečaj za čevljarsko stroko. Poleg pomočnikov so se ga udeležili tudi vajenci iz različnih krajev Gorenjske. Tečaji so potekali do leta 1951.
Leta 1956 sta tovarni Peko in Planika v Kranju ustanovili čevljarsko industrijsko šolo, ki je delovala le eno leto. Tri leta kasneje so obutvene tovarne Peko, Planika in Alpina v Kranju ustanovile Tehniško čevljarsko šolo. Leta 1961 je Okrajni ljudski odbor Kranj ustanovil Tekstilni šolski center, ki je bil kasneje preimenovan v Tekstilni center. V šolskem letu 1969/70 se mu je pridružila novoustanovljena Tehniška čevljarska šola. Z reorganizacijo leta 1973 je nastal Šolski center za tekstilno in obutveno stroko v Kranju, v okviru katerega sta začeli delovati tudi Šola za čevljarske delavce in Šola za tekstilne delavce. Leta 1977 je bil ustanovljen Tekstilni in obutveni center, ki je združeval več tekstilnih in obutvenih šol – na Tehniški čevljarski šoli so se izobraževali čevljarski tehniki, na Šoli za čevljarske delavce pa so izobrazili poklice, kot so šivalec, prikrojevalec, navlačevalec in dodelovalec obutve. Zaradi potreb tovarne Sava so leta 1989 odprli tudi gumarske oddelke. Šola se je preimenovala v Srednjo tekstilno, obutveno in gumarsko šolo Kranj.
Razvoj čevljarskega izobraževanja v Sloveniji odraža širše družbene, gospodarske in tehnološke spremembe. Od tradicionalnega prenosa znanja v cehovskem okolju se je postopoma razvilo organizirano poklicno in strokovno izobraževanje, ki je dolga desetletja zagotavljalo usposobljen kader za domačo obutveno industrijo. Pomembno vlogo pri tem so imele šole v Tržiču in Kranju, tesno povezane z največjimi slovenskimi obutvenimi podjetji. Kljub bogati tradiciji in pomembnemu prispevku k razvoju panoge od leta 2004 v Sloveniji ni več srednješolskega programa za poklic čevljarja, kar pomeni konec formalnega čevljarskega izobraževanja ter prekinitev več kot dvestoletne izobraževalne tradicije na tem področju.
