Jakob Špicar se je rodil 27. oktobra 1884 v Skočidolu v Zgornjem Rožu kmetu Janezu in Marjeti, roj. Trunk. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa v Celovcu in Beljaku (1898–1902). Na Koroškem je bil nekaj časa v občinski in sodnijski službi, leta 1905 pa je prišel v Ljubljano, kjer se je zaposlil v odvetniški pisarni.
V Ljubljani je ostal le dva meseca, nato je ponovno odšel domov, kjer je s pomočjo narodnega delavca in zanesenjaka Antona Gabrona ustanovil izobraževalno društvo “Sloga” v Podravljah. Društvo je imelo svoj tamburaški zbor in igralsko skupino, za katero je Špicar ustvaril svoji prvi enodejanki “Eno uro sodnik” in “Zmagali smo”. Svoje prvo dramsko delo naj bi sicer napisal že v Marijanišču, ko je bil star le 12 let. Doma na Koroškem je skušal najti primerno službo, vendar je kot zaveden Slovenec ni uspel dobiti. Ponovno se je odpravil čez Karavanke in se kot praktikant zaposlil v posojilnici, ki je leta 1906 pričela z delovanjem v Radovljici. Posojilnica je imela svojo podružnico na Jesenicah in tja so še istega leta premestili tudi Jakoba Špicarja, ki so mu zaupali njeno vodenje.
Na Jesenicah je takrat deloval sokolski oder, ki ga je leta 1905 ustanovil prof. dr. Janko Pretnar. Špicar se je takoj pridružil jeseniškim gledališkim navdušencem in na njegovo pobudo je sokolski oder kmalu prerasel v samostojno Gledališko društvo Jesenice. Ves čas obstoja društva je bil njegov predsednik in vodja gledaliških predstav, 12. avgusta 1912 so ga imenovali za častnega člana. V plodnem radovljiškem obdobju se je lotil tudi dramatizacije povesti Jakoba Sketa ‘Miklova Zala’.
Srečna leta v Radovljici
Svojo življenjsko sopotnico Marico Heber, p. d. Šuštarčevo, roj. 21. 4. 1894, si je Jaka Špicar izbral v sosednjih Dolah v Zgornjem Rožu. Poročila sta se leta 1909 in v zakonu, v katerem sta skupaj preživela dobrih 60 let, sta se jima rodila sinova Mirjan (roj. 19. 9. 1911) in Bojan (roj. 8. 1. 1914). Špicarjevi so kar 35 let živeli v Radovljici. Stanovali so nad poslovnimi prostori posojilnice, v secesijski stavbi “Čebelica”, kjer so danes uradi Upravne enote Radovljica. Marica Špicar se je takole spominjala srečnih let, ki so jih preživeli v Radovljici: »V Radovljici smo potem živeli petintrideset let. To je eden najlepših krajev na Gorenjskem. Če ne bi bilo vojne, je ne bi nikoli zapustili.«
V času bivanja v Radovljici (1906–1941) je Jakob Špicar napisal večino svojih dramskih del, 50 ali 51 od skupno 83 samostojnih ljudskih iger, dram, dramatizacij, mitično-alegoričnih ter mladinskih in otroških iger. Najbolj znane igre in dramatizacije iz Špicarjevega radovljškega obdobja so: “Miklova Zala” (1907), “Kralj Matjaž” (1909), “Ljubo doma” (1912), “Miklavžev dar” (1915), “Pogumni Tonček” (1918), “K luči!” (1921) “Domovina” (1923), “Triglav” (1923), “Zlato tele” (1926), “Martin Napuhek” (1929), “Martin Krpan” (1930), “V Korotan” (1931), “Drabosenjak” (1934), “Obsedeni Lojzek” (1935), “Magister Johanes in njegova vera” (1935), “Praznik dela” (1938), “Trije kralji” (1938) in “Naš vir” (1940). Leta 1935 je napisal radijsko igro “Osojski spokornik”, za katero je prejel 2. nagrado na natečaju za najboljšo slušno igro. Izvedena je bila na Radiu Ljubljana (1936) in na Radiu Celovec (1946).
Vojna in odhod iz Radovljice
Srečne in ustvarjalne dneve v Radovljici je za vedno prekinila nemška okupacija. S Špicarjevim naprednim delovanjem je bila zelo dobro seznanjena nemška tajna policija, pred katero se je v zadnjem trenutku umaknil v Ljubljano. Takole se je spominjal težkih časov med vojno: »Z nastopom druge svetovne vojne je gestapo napravil pri meni preiskavo. Našli niso nič obremenilnega, zato me niso takoj prvi dan aretirali. Ker sem bil bolan, me je zdravnik takoj dal zapeljati v Šlajmerjev dom v Ljubljano. Tako sem se rešil nemške aretacije. Žena je dobila dovoljenje in prišla za menoj v Ljubljano. Konec leta 1941 sva dobila stanovanje. V začetku leta 1942 so me aretirali Italijani. Po posredovanju dr. Mahkote so me kot neozdravljivega v juliju 1942 izpustili na prosto. Septembra istega leta je nevarno zbolela moja žena in se vrnila iz bolnice šele februarja 1943. leta. S skromno invalidnino sva z ženo pričakala osvoboditev in rojstvo narodov v maju 1945.«
Jakob in Marica Špicar sta po vojni ostala v Ljubljani, vendar sta se ves čas rada vračala nazaj na Gorenjsko. Misel na Radovljico, v kateri je napisal večino od svojih 83-ih dramskih del, je Špicarja spremljala tudi v času, ko sta z ženo že stalno prebivala v Ljubljani. Leta 1950 je napisal zgodovinsko igro, ki ji je dal naslov “Radovljiška revolucija”.
Jakob Špicar je z “Radovljiško revolucijo” ustvaril živahno, na čase tudi šegavo igro, ki je tako avtentično radovljiška, da si že zaradi tega zasluži postavitev na odrske deske. Z domišljenimi prizori in iskrivimi dialogi, napisanimi v klenem gorenjskem narečju, je Špicar odlično orisal razmere, ki so med revolucijo 1848–49 vladale v kmečkem Predtrgu in meščanski Radovljici. Z uporabo humornih vložkov se je izognil pretirani patetičnosti in se hkrati izkazal s trezno presojo družbenih razmer v dobi porajanja slovenskega meščanstva. Kljub posameznim zgodovinskim nedoslednostim in odsotnosti nekaterih ključnih osebnosti tedanjega dogajanja ostaja Špicarjeva “Radovljiška revolucija” zaenkrat najboljša gledališka slika revolucionarnega vrenja 1848–49 na Slovenkem.
Jaka Špicar je svoj življenjski krog sklenil 17. februarja 1970 v Ljubljani. Tri desetletja in pol, ki jih je preživel v Radovljici, veljajo za najbolj plodno obdobje njegovega ustvarjanja. Gorenjcem je dal ogromno in če ne bi bilo vojne, bi z ženo zagotovo ostala v Radovljici.
Na Jesenicah je takrat deloval sokolski oder, ki ga je leta 1905 ustanovil prof. dr. Janko Pretnar. Špicar se je takoj pridružil jeseniškim gledališkim navdušencem in na njegovo pobudo je sokolski oder kmalu prerasel v samostojno Gledališko društvo Jesenice. Ves čas obstoja društva je bil njegov predsednik in vodja gledaliških predstav, 12. avgusta 1912 so ga imenovali za častnega člana. V plodnem radovljiškem obdobju se je lotil tudi dramatizacije povesti Jakoba Sketa ‘Miklova Zala’.
Srečna leta v Radovljici
Svojo življenjsko sopotnico Marico Heber, p. d. Šuštarčevo, roj. 21. 4. 1894, si je Jaka Špicar izbral v sosednjih Dolah v Zgornjem Rožu. Poročila sta se leta 1909 in v zakonu, v katerem sta skupaj preživela dobrih 60 let, sta se jima rodila sinova Mirjan (roj. 19. 9. 1911) in Bojan (roj. 8. 1. 1914). Špicarjevi so kar 35 let živeli v Radovljici. Stanovali so nad poslovnimi prostori posojilnice, v secesijski stavbi “Čebelica”, kjer so danes uradi Upravne enote Radovljica. Marica Špicar se je takole spominjala srečnih let, ki so jih preživeli v Radovljici: »V Radovljici smo potem živeli petintrideset let. To je eden najlepših krajev na Gorenjskem. Če ne bi bilo vojne, je ne bi nikoli zapustili.«
V času bivanja v Radovljici (1906–1941) je Jakob Špicar napisal večino svojih dramskih del, 50 ali 51 od skupno 83 samostojnih ljudskih iger, dram, dramatizacij, mitično-alegoričnih ter mladinskih in otroških iger. Najbolj znane igre in dramatizacije iz Špicarjevega radovljškega obdobja so: “Miklova Zala” (1907), “Kralj Matjaž” (1909), “Ljubo doma” (1912), “Miklavžev dar” (1915), “Pogumni Tonček” (1918), “K luči!” (1921) “Domovina” (1923), “Triglav” (1923), “Zlato tele” (1926), “Martin Napuhek” (1929), “Martin Krpan” (1930), “V Korotan” (1931), “Drabosenjak” (1934), “Obsedeni Lojzek” (1935), “Magister Johanes in njegova vera” (1935), “Praznik dela” (1938), “Trije kralji” (1938) in “Naš vir” (1940). Leta 1935 je napisal radijsko igro “Osojski spokornik”, za katero je prejel 2. nagrado na natečaju za najboljšo slušno igro. Izvedena je bila na Radiu Ljubljana (1936) in na Radiu Celovec (1946).
Vojna in odhod iz Radovljice
Srečne in ustvarjalne dneve v Radovljici je za vedno prekinila nemška okupacija. S Špicarjevim naprednim delovanjem je bila zelo dobro seznanjena nemška tajna policija, pred katero se je v zadnjem trenutku umaknil v Ljubljano. Takole se je spominjal težkih časov med vojno: »Z nastopom druge svetovne vojne je gestapo napravil pri meni preiskavo. Našli niso nič obremenilnega, zato me niso takoj prvi dan aretirali. Ker sem bil bolan, me je zdravnik takoj dal zapeljati v Šlajmerjev dom v Ljubljano. Tako sem se rešil nemške aretacije. Žena je dobila dovoljenje in prišla za menoj v Ljubljano. Konec leta 1941 sva dobila stanovanje. V začetku leta 1942 so me aretirali Italijani. Po posredovanju dr. Mahkote so me kot neozdravljivega v juliju 1942 izpustili na prosto. Septembra istega leta je nevarno zbolela moja žena in se vrnila iz bolnice šele februarja 1943. leta. S skromno invalidnino sva z ženo pričakala osvoboditev in rojstvo narodov v maju 1945.«
Jakob in Marica Špicar sta po vojni ostala v Ljubljani, vendar sta se ves čas rada vračala nazaj na Gorenjsko. Misel na Radovljico, v kateri je napisal večino od svojih 83-ih dramskih del, je Špicarja spremljala tudi v času, ko sta z ženo že stalno prebivala v Ljubljani. Leta 1950 je napisal zgodovinsko igro, ki ji je dal naslov “Radovljiška revolucija”.
Jakob Špicar je z “Radovljiško revolucijo” ustvaril živahno, na čase tudi šegavo igro, ki je tako avtentično radovljiška, da si že zaradi tega zasluži postavitev na odrske deske. Z domišljenimi prizori in iskrivimi dialogi, napisanimi v klenem gorenjskem narečju, je Špicar odlično orisal razmere, ki so med revolucijo 1848–49 vladale v kmečkem Predtrgu in meščanski Radovljici. Z uporabo humornih vložkov se je izognil pretirani patetičnosti in se hkrati izkazal s trezno presojo družbenih razmer v dobi porajanja slovenskega meščanstva. Kljub posameznim zgodovinskim nedoslednostim in odsotnosti nekaterih ključnih osebnosti tedanjega dogajanja ostaja Špicarjeva “Radovljiška revolucija” zaenkrat najboljša gledališka slika revolucionarnega vrenja 1848–49 na Slovenkem.
Jaka Špicar je svoj življenjski krog sklenil 17. februarja 1970 v Ljubljani. Tri desetletja in pol, ki jih je preživel v Radovljici, veljajo za najbolj plodno obdobje njegovega ustvarjanja. Gorenjcem je dal ogromno in če ne bi bilo vojne, bi z ženo zagotovo ostala v Radovljici.
