Zemljevid  

Začetki goriške histografije v 17. stoletju

Goriška historiografija se je začela razvijati v 17. stoletju. Ustanovitev jezuitskega kolegija v Gorici leta 1615 je obogatila kulturno življenje Gorice in njene grofije. Jezuitski kolegiji so bili posebnega pomena v okviru protireformacijskih prizadevanj habsburških vladarjev. 

Preberi več

Že leta 1593 je tako oglejski patriarh Francesco Barbaro v vizitacijskem poročilu kardinalu Filippu Spinoli izrazil potrebo po ustanovitvi jezuitskega kolegija, ki bi formiral duhovnike »slovanskega« jezika, z namenom vzgoje dobrih duhovnikov in zajezitve širjenja protestantske vere.3 Poleg tega so jezuitski kolegiji omogočili tudi šolanje učencev, ki so se nahajali v slabšem gmotnem položaju, kar je olajšalo njihovo družbeno mobilnost. Ker so bili ti učenci izobraženi, so napredovali in zasedali funkcije in službe,  ki bi jim bile drugače nedostopne.

Kot je izpostavil Italo Lovato, je bilo pred začetkom 17. stoletja Goričanom dostopno le šolanje pri župnikih in zasebnih učiteljih. Slednje so si lahko privoščili le premožnejši. Omenjena situacija se je spremenila z uvedbo jezuitskega šolanja (1618) in ustanovitvijo konvikta za manj premožne učence (1624). Številčna dijaška populacija je močno zaznamovala vsakdanje življenje notranjeavstrijskih mest, kjer so bili prisotni jezuitski kolegiji. Tudi v Gorici je bil delež dijaške populacije glede na število prebivalstva znaten. V 17. stoletju je bilo namreč na nekaj manj kot 5.000 prebivalcev dijakov okrog 600.4

Jezuitski kolegij je dolgoročno dvignil kulturno in izobrazbeno raven prebivalstva in s tem med drugim prispeval k razmahu historiografije. Ni naključje, da sta bila prva dva goriška historiografa povezana z goriškim jezuitskim kolegijem. Prvi zgodovinopisec, ki je obravnaval goriško zgodovino, je bil jezuitski profesor na goriškem kolegiju Martin Bavčer oziroma Baučer, Bauzer, Bavčar, Bautscher(us), Bautzer.Rodil se je leta 1595 v Selu v zgornji Vipavski dolini, umrl pa je leta 1668. Življenjska pot ga je vodila po različnih krajih.

Za goriško historiografijo pa je pomembno, da je ob prihodu cesarja Leopolda I. v Gorico leta 1660 napisal govor, Oratio, ki  je bil prvič natisnjen v Vidmu leta 1660 pod psevdonimom Gaudentius Hilarinus Goritianus. V njem je s poudarkom na rodbini goriških grofov predstavil goriško zgodovino od najstarejših časov dalje. Goriško zgodovino je Bavčer vključil tudi v delo Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium, torej v Zgodovino Norika in Furlanije, ki obravnava dokaj obsežno območje.

Bavčerjevo delo je sestavljeno v skladu z značilnostmi takratnega zgodovinopisja notranjeavstrijskih dežel, na katerega je imelo močan vpliv jezuitsko izobraževanje.Bistvene značilnosti tega zgodovinopisja, ki je temeljilo na prepletu pozne sholastike in humanizma, so bili baročno izražanje, ohranjanje določenih prvin srednjeveškega zgodovinopisja, moralni poduki ter nekritičen odnos do mitologije in pripovednega izročila.7 Bavčer je goriško zgodovino v svoji Zgodovini Norika in Furlanije obravnaval zgolj v okviru širšega geografskega območja, kar najbrž nakazuje, da goriška deželna zavest sredi 17. stoletja še ni bila dovolj izoblikovana, ampak je bila nedvomno uveljavljena nekaj desetletij kasneje, kar dokazuje sestava in objava prve sklenjene goriške deželne zgodovine z naslovom Historia della principale Contea di Goritia Giovannija Giacoma d‘Ischie leta 1684

D‘Ischia (1620/1630–1688) je bil nekoliko mlajši kot Bavčer.8 Rodil se je v Gorici, šolal se je na goriškem jezuitskem kolegiju. Kasneje se je preselil v beneško Furlanijo in postal najprej kaplan, kasneje pa župnik v Palmanovi. Pritegnili so ga različni načini podajanja zgodovinske snovi, na primer zgodovinski roman, deželna zgodovina, življenjepis in genealogija. Najpomembnejše njegovo delo pa je že omenjena goriška zgodovina, ki je bila prvič objavljena v Vidmu leta 1684. To delo ni le prvo natisnjeno goriško historiografsko delo, ampak – za razliko od Bavčerjevega dela – tudi prvo delo, osredotočeno izključno na goriško zgodovino oziroma gre dejansko za prvo goriško deželno zgodovino. Glede na to da deli odražata pripadnost dvema različnima kulturnima miljejema in zgledovanje pri različnih historiografskih vzorcih, je že Silvano Cavazza izpostavil različni izhodišči, na katerih temeljita glavni deli Bavčerja in Ischie. Bavčerjev pogled je bil usmerjen proti severu, proti habsburškemu svetu, Ischijev pa proti zahodu, proti italijanskemu kulturnemu prostoru. Bavčer se je rodil v vzhodnem delu grofije, v zgornji Vipavski dolini, ki je bila usmerjena nekoliko bolj proti vzhodu, življenjska pot pa ga je vodila po habsburških deželah, Ischia se je rodil v Gorici, kasneje pa se je preselil v beneško Furlanijo. Slednji se je posluževal italijanskega jezika, medtem ko je Bavčer uporabljal latinščino. Tudi vsebinsko se deli zelo razlikujeta. Iz Bavčerjevega dela za razliko od Ischijevega bolj posvetnega načina pisanja veje protireformacijski duh, ki se kaže med drugim v pozornosti do protestantskega vprašanja in do protireformacije ter v teološki zasnovi dela. Zlasti v nemškem prostoruso nastala zgodovinska dela, posvečena problematiki cerkve oziroma veroizpovedi. Povsem drugačen pristop do cerkvene zgodovine se je uveljavil na območjih, kjer problem protestantizma ni bil pereč. Pri tem izstopa Beneška republika, kjer se je Paolo Sarpi navezal na tradicijo poznosrednjeveških cerkveno-političnih polemičnih del in je v vrsti protipapeških razprav obravnaval zgodovino cerkvenega prava.9

Sobivanje različnih historiografskih pristopov (Bavčer, Ischia) je odraz kulturne živahnosti in večjezičnosti Goriške, kjer so se srečevali različni vplivi in vzorci. Tako Bavčer kot Ischia sta zaslužna za to, da se je goriško zgodovino začelo raziskovati kot sklenjeno tematiko in ne več zgolj kot sekundarno temo v okviru zgodovine nekdanje kneževine oglejskih patriarhov.

Glede goriškega jezuitskega kolegija velja izpostaviti, da ga je še zelo mlad obiskoval tudi kasnejši historiograf Giusto Fontanini (1666–1736)10 iz kraja San Daniele del Friuli. Fontanini je kasneje postal apostolski abreviator in častni komornik Klemena XI. in Benedikta XIII. Slovel je po svoji erudiciji. V zgodovino se je zapisal predvsem kot zagrizen zagovornik tridentinske ortodoksnosti in papeških pretenzij glede posestva Comacchio, katerim se je postavila po robu rodbina d‘Este. Pri tem je prišel v navzkrižje z znanim zgodovinarjem Ludovicom Antoniem Muratorijem (1672‒1750), ki je zagovarjal interese rodbine d‘Este in cesarja. Dolgotrajna polemika z njim je Fontaniniju prinesla sloves pikrega in zajedljivega človeka.

V 17. stoletju sta Goriško močno zaznamovala njen obmejni značaj in s tem povezan spopad med Beneško republiko in habsburško vladarsko hišo med letoma 1615 in 1617. Vojna je odmevala v historiografskih delih obmejnega območja, tako v habsburški Goriški kot v beneški Furlaniji. Dela, ki so nastala, so predstavljala vojno bodisi s habsburškega bodisi z beneškega zornega kota. Biagio Rith di Köllenberg (ok. 1565– po 1629), 11 ki je bil jurist iz Gradišča ob Soči (Gradiška ob Soči; Gradisca d‘Isonzo), je v vojni sodeloval kot habsburški podanik in nato leta 1629 v Trstu objavil delo o tej vojni z naslovom Commentari della gverra moderna passata nel Friuli, et ne‘confini dell‘Istria, et di Dalmatia. Delo je zaznamoval izrazito propagandni značaj, napisano je v italijanskem jeziku in je dostopno relativno širokemu krogu bralcev. Delo priča o vlogi, ki jo je novoveška historiografija igrala pri utemeljevanju dejanj in usmeritev vladajočih med izobraženimi, višjimi sloji prebivalstva.

Kot povsem drugačne, včasih celo kot nekoliko nenavadne pa bi lahko opisali prispevke kaplana in spovednika samostana svete Klare Giovannija Marie Marusiga (1641–1712)12 iz Gorice. Njegovi zapiski o kužnem obolenju, ki je hudo prizadelo Gorico leta 1682, so napisani tako v italijanskem kot furlanskem jeziku ter tako v prozi kot v verzih. Poznanih je več različic dela, ki se najpogosteje navaja kot Il diario della peste, torej Dnevnik kuge. Marusig je pisal tudi o žrtvah te epidemije v bližnjem Solkanu in poročal o sočasnih umorih in nenadnih smrtih na Goriškem.

 

 

 

 

 

 

Objava poročila v: Trebbi, 2002, 22–25.

4 Lovato, 1959, 83-132.

5 O življenju in delu Bavčerja je na voljo veliko literature: na primer Andritsch, 1980, XVII; Morelli, ms., 17–18; Mo- relli, 2003, III, 258–259; [Stöger], 1855, 23; Formentini, 1984, 31–32; Codelli, 1975, 46–49 (kot Bavčerjevo rojstno mesto navaja Solkan; ta podatek so nato prevzeli določeni drugi pisci); Manzano, 1966, 32; Manzano, 1975, VI, 457; Bednarik, 1925, 76; Marchetti, 1979, 943; Marušič, 1995a, 204–207; Marušič, 1995b, 7–18; Marušič, 1985a, 237–241; Mihelič, 1977, 299–300; Mihelič, 1993, 86–94; Mihelič, 2000, 876–878; Jelincic, 1958, 45–55; Benedik, 2002, 91–96; Štih, 1998/1999; Štih, 2002, 195–220; Makuc, 2011, ter prispevki L. Tavana, D. Miheliča, V. Rajšpa, P. Štiha, S. Plahute, S. Cavazze, D. Svoljška, D. Porcedde, J. Šumrade in drugih v Bavčarjevem zborniku (gl. Goriški letnik, 1998/1999).

6 Bavčerja je podobno kot mnoge druge notranjeavstrijske historiografe zaznamovala progermansko usmerjena razlaga zgodovine, saj so ti avtorji evropskemu življu pripisovali pangermansko poreklo in slovanskemu prebivalstvu germanski izvor (Mihelič, 1977, 293–303; Mihelič, 2000, 864–907; Mihelič, 2011, 39-56). Kot je omenil tudi Salvatore Tra- montana, je bilo v nemškem humanizmu čutiti patriotično pangerman- sko noto, ki se je navezovala na slavo Svetega rimskega cesarstva in na starodavno germansko izročilo (Tramontana, 2005, 50–51).

7 Weiss, 2007, 244-271

O Ischii: Asquini, 1990, 100–101; Liruti, 1971, IV, 400–401; Morelli, 2003, III, 308; Formentini, 1984, 49; Manzano,1966, 111; Manzano, 1975, VI, 466; Cavazza, 1998/1999, 244–247; Marchetti, 1979, 976; Makuc, 2007, 231–246;Makuc, 2011.

9 Fueter, 1970, 343–355.

10 Lovato, 1959, 134

11 O Rithu: Rith di Colenberg, 1629, 97–98, 113, 228, 243, 248–249; Codelli, 1975, 192–193; Formentini, 1984, 37; Liruti, 1971, IV, 492; Morelli, 2003, III, 342–343; Manzano, 1975, VII, 276; Manzano, 1966, 174; Marchetti, 1979,1010; Madama, 1999, 370–371; Cavazza, 2009a, 2146–2149; Makuc, 2011.

12 Več o njem Makuc, 2011, 68–69.

 

Kazalo

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Avtor besedila

Neva Makuc

Kontaktne osebe

Željko Oset

Ključne besede

histografija, Gorica, KULTURNA ZGODOVINA

Datum objave

04.06.2019 05:45

Zadnja sprememba

04.06.2019 05:45

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam