Zemljevid  

"Varuh speče kmečke banke" v Gorici, obnovitelj njenega delovanja in njen dolgoletni ravnatelj

Tik pred drugo svetovno vojno sta v Gorici še vedno delovali dve slovenski banki, Kmečka banka in Goriška ljudska posojilnica. Poslovanje je bilo zelo "diskretno", da ne bi vzbudilo pretirane pozornosti s strani fašistov. Tudi naziv dveh bank je bil v italijanskem jeziku, saj je bila slovenščina prepovedana. Lastništvo je pa čudežno ostalo v slovenskih rokah. Goriška ljudska posojilnica je morala prav v tem obdobju popustiti in je prišlo do razpusta, kajti je bila pod udarom zaradi njenega nepremičninskega imetja (predvsem stavba v Gospodski ulici in tri stavbe društva Šolski dom v Križni ulici in v ulici Randaccio), ki je bilo pravi trn v peti za italijanske oblasti. 22. januarja 1923 je bila registrirana na goriškem sodišču pogodba, s katero so dr. Anton Gregorčič, predsednik društva Šolski dom ter odbornika društva prof. Franc Sivec in tiskar Ljudevit Lukežič, pred notarjem Mariom Pascolettom, prodali omenjene tri stavbe društva Šolski dom profesorjem Andreju Tabaju (njegov brat Blaž Tabaj je bil svak Ivana Rijavca), Francu Žigonu in Andreju Pavlici, da bi vsaj stavbe rešili pred fašističnimi oblastmi. Nastala je situacija, v kateri je na začetku Centralna posojilnica, kasneje pa Goriška ljudska posojilnica, upravljala tudi omenjene tri stavbe in je prišlo celo do tega, da ji je goriška občina morala plačevati najemnino za šole, kar je hudo razdražilo italijanske nacionaliste in oblasti, ki so povsem upravičeno sumile, da dotični dohodki služijo za vzdrževanje slovenskih društev in širjenje slovenskega tiska. Na ta način je vsaj nepremičninsko premoženje posojilnice bilo rešeno in je preživelo fašistično obdobje in drugo svetovno vojno. 

Preberi več

Kmečka banka je torej ostala edina slovenska banka, ki je na Goriškem nadaljevala s poslovanjem (čeprav z izgubo) v tem obdobju. Njen promet se je v vojnih letih močno zmanjšal, padlo je tudi število članov, saj mnogi so že bili v internaciji ali so se borili kot partizani. Leta 1944 je prišlo do večjih sprememb v odboru. Predsednik je še vedno bil Ivan Saunig, bivši župan v Biljah in predsednik županske zveze (torej dober znanec Ivana Rijavca), medtem ko podpredsednik je postal dr. Josip Jakončič; v odboru sta ostala Enrico Pecorari in Ivan Brajnik. Sprejeli so tudi novega člana, 57 letnega Ivana Rijavca. Obračun za leto 1945 je bil registriran na goriškem sodišču le nekaj dni pred koncem vojne, 14. aprila 1945. 


Po vojni je odbornika Pecorarija zamenjal partizanski zdravnik dr. Karlo Rutar, ki v dneh osvoboditve je postal prvi in doslej edini slovenski župan Gorice. Naslednje leto je Boris Možina odprl v Gorici podružnico Denarnega Zavoda Slovenije. Ravno okoli te zgodbe se vrti tudi ponovna oživitev Kmečke banke. V podlistku, ki ga je z naslovom "Od Črnomlja do Gorice v Kmečko banko" objavil tržaški Novi list 26. novembra in 3. decembra 1992, Boris Možina opisuje to dogajanje in kako je z Ivanom Rijavcem oživel in spet razširil delovanje Kmečke banke. Boris Možina je bil eden od voditeljev gospodarskih služb narodnoosvobodilnega gibanja. O Ivanu Rijavcu pravi, da je v tem času "imel v varstvu spečo Kmečko banko". Boris Možina se je "iz Črnomlja proti Čabru na Mašun in mimo Pivke na Senožeče" vračal v Gorico z nalogo, da bi ustanovil zgoraj omenjeno podružnico Denarnega zavoda Slovenije. Na poti pred Pivko ga je preletel s puško na rami šolski nadzornik Drago Pahor. Piše Možina: 

"Dne 1. julija 1944 je predsedstvo SNOS ustanovilo Podružnico Denarnega zavoda Slovenije za slovensko Primorje. Prvi predsednik je bil Jožef Štrukelj - Miloš, njegov namestnik in knjigovodija ter blagajnik pa je bil Vladimir Žvab - Nikolaj. Sedež podružnice je bil v zaselku Lepenje pri Šempasu pri kmetu Beletu. Tu je podružnica delovala do 7. januarja 1945, ko so nemški vojaki skupaj z domobranci obkolili vas ter ujeli Štruklja in Žvaba. Pred aretacijo je Štrukelj k sreči skril še ves material in arhiv. Štrukelj je bil do konca vojne zaprt v goriških zaporih, Žvaba pa so iz Gorice prepeljali v tržaške zapore, od tam v Buchenwald, kjer je umrl. Odslej sem jaz prevzel posle denarnega zavoda in zveze s podeželskimi referenti". 

V nadaljevanju Možina opisuje izjemno težko pot do Gorice ter srečanje (in streljanje) z Nemci, Kozaki in Italijani. Najnevarnejši so bili italijanski alpinci. V Oslavju pri Gorici, v bližini spomenika, alpinski ostrostrelec za las ga ni zadel v glavo. 4. maja je Možina prišel v Gorico. Že 17. junija je odprl podružnico Denarnega zavoda v Gorici, v pritličju Trgovskega doma. Piše Možina: 

"Goriška podružnica zavoda je dobro delovala, kmalu pa je ZVU uvedla italijansko zakonodajo, zato je angleška policija naredila preiskavo v bančnih prostorih v Trgovskem domu. K sreči smo pravočasno odnesli in skrili denar in knjige. Mene so zaprli pet dni. Že v prvi polovici oktobra 1945 sem predvideval, da gremo s podružnico Denarnega zavoda h koncu. Italijanske nacionaliste je izzival velik, bleščeči slovenski napis na Trgovskem domu. To me je skrbelo in sem začel razmišljati. [...] Kmalu potem sem poiskal v Štandrežu Ivana Rijavca, ki je imel v varstvu spečo Kmečko banko, ki je imela svoj sedež v Ulici Morelli 20. Rad je sprejel mojo ponudbo, da oživimo in razširimo delovanje te banke, da postane on ravnatelj tega zavoda. Pokazal mi je sedež v Ulici Morelli; majhna soba v pritličju, natrpana s pohištvom, "okrašena" s pajčevinami, na mizi star avstrijski pisalni stroj, majhna blagajna, knjige in blagajne pa v najlepšem redu. Bilance zadnjih teh let pasivne z okoli deset tisoč lir letno, zadnja bilanca za leto 1944 je izkazala 193.000 lir prometa z izgubo okoli deset tisoč lir. Priletni simpatični Ivan Rijavec se je tisti dan kar pomladil od zadovoljstva". 

Nove prostore je poskrbel Beneški Slovenec Moncaro v svoji hiši v Gospodski ulici (tj. Ulica Carducci). Z delom so začeli novembra 1945: ravnatelj je bil Ivan Rijavec, podravnatelj Boris Možina, uslužbenci Franc Gravner, blagajnik - Leopold Pelicon, knjigovodja - Valerija Figelj, Lojze Prinčič, Milena Jezeršek, dr. Ivan Lasič, Miloš Pečenko, Zdravko Makovec, Viktor Čebron in šofer Oblak.

Nadaljuje Možina:

 "Neutrudni Rijavec je bil v dobrih odnosih z ravnateljem Banca d'Italia. Kmečko banko, staro obrtno posojilnico, je s tem ravnateljem in sporazumno z ZVU dopolnil statut Kmečke banke in jo spremenil v pravo banko. Začetek ni bil prav lahek. Črtali smo večino članov, mnogi so pomrli, mnogi so bili s področja cone B, ki je bila pod jugoslovansko upravo. Izstopilo je praktično 900 članov, na novo pa smo jih pridobili 60. On koncu leta je imela Kmečka banka 100 članov, promet pa je neverjetno rastel. V tem letu smo dosegli skupni promet okoli 965 milijonov lir, kar 30 krat več kot leta 1945 ali 500 krat več kot v letu 1944. V lepih prostorih v Ulici Carducci je teklo življenje mirno naprej, moji sodelavci so bili z mano zadovoljni, promet je naraščal in izgledi so bili obetavni. Nekatere je motil slovenski napis na pročelju in so ga razbili, postavili smo novega, potem pa so nas pustili pri miru. Tu v Moncarovi hiši je banka delovala od 1946 do 1953, a jaz sem po 16 mesecih, leta 1947 zapustil Gorico, ker nisem hotel počakati Italijanov. Moji sodelavci so bili neprijetno presenečeni in nekateri bi šli najraje z mano. Prostori v Ulici Carducci so postajali premajhni, zato se je banka preselila v nove, bolj udobne in ustrezne prostore v Ulici Morelli. Promet je stalno naraščal in po 25 letih najdemo Kmečko banko na Korzu Verdi 51 v svoji lastni hiši".

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Dimitri Tabaj

Kontaktne osebe

Dimitri Tabaj

Ključne besede

ZAMEJSKI SLOVENCI, BANČNIŠTVO, BANKE, GOSPODARSTVO

Datum objave

26.07.2017 04:09

Zadnja sprememba

26.07.2017 04:06

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam