skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Primož Cunder: Kako sem preživel zimske počitnice daljnega leta 1961

Da, bilo je daljnega leta 1961, star sem bil 12 let in s tri leta starejšo sestro sva se kot navdušena tabornika prijavila za zimske počitnice s smučarskim tečajem na Lipanci v organizaciji taborniške organizacije v Ljubljani, katere člana sva bila. Na prvi pogled nič pretresljivega. Mati nama je pripravila vsakemu svoj nahrbtnik z obleko za teden dni in ob dogovorjeni uri določenega dne v januarju 1961 sva se z ostalimi približno še osmimi taborniki sestala na Ljubljanski železniški postaji. Z vlakom, ki ga je vlekla še parna lokomotiva, klopi v vagonih pa so bile lesene, kar se danes sliši popolnoma neverjetno,  takrat pa drugačnih vlakov niti ni bilo, smo se odpeljali preko Jesenic, kjer smo stali  približno pol ure, do Bleda.  Tam smo se izkrcali in otovorjeni z nahrbtniki in smučmi peš odpravili proti Pokljuki in nato na Lipanco. Po približno pol ure hoje nas je dohitel gozdarski tovornjak in prijazno naložil vso našo prtljago, ter jo odpeljal na Pokljuko. Bil sem najmlajši v skupini in ker je bilo v kabini nekaj malega prostora so naložili tudi mene in še dva starejša tabornika, da po prihodu na Pokljuko ne bi sam čakal na ostale. Moja sestra je morala žal z ostalimi pot nadaljevati peš. Po prihodu na Pokljuko, smo  srečneži, ki smo se pripeljali s tovornjakom, vso prtljago iztovorili s tovornjaka in jo zložili kar ob cesti, da je počakala na tovariše, ki so pešačili.  O tem, da bi moral kdo ostati in paziti nanjo sploh ni nihče pomislil, saj se takrat ni dogajalo, da kdo kradel. Takoj nato smo se odpravili proti Lipanci. Bili smo prvi  odkar je zapadel sneg in smo morali krepko gaziti v visokem snegu, ki je zapadel tisto zimo. Sem pa tu naredil že prvo nerodnost. S sestro sva imela popolnoma enaka nahrbtnika, mati pa nama je malico za oba spravila le v enega. Nepremišljeno sem pograbil prvega, ki mi je prišel pod roko in šele na Lipanci ugotovil, da je bil to  tisti z malico. Tako je morala sestra ne samo prehoditi vso dolgo pot, ampak je bila še brez malice.

Preberi več

Pozno popoldne, ko so prišli še tisti, ki so vso pot prepešačili, smo se nato nastanili v edini planinski koči na Lipanci. Bila je brez elektrike, tekoče vode in s straniščem na »štrbunk«, prislonjenim k zunanji steni koče. Kočo  je ogrevala kmečka peč v jedilnici, v sobah, v katerih smo spali, pa so bili »gašperčki«, ki pa  jih nismo niti zakurili, saj sta se sobi nekoliko ogreli iz jedilnice. Na stranišču pa je bilo seveda mrzlo kot na prostem, tako da smo ga uporabljali le v skrajni sili. Spali smo v dveh sobah s pogradi. Za hrano pa je skrbel oskrbnik, ki je prišel v kočo posebej za ta teden, saj je bila koča pozimi sicer zaprta. Ta koča stoji še danes, ob njej pa sta sedaj zgrajeni še dve in v eni je lep, sodoben planinski dom.

Naslednje jutro po prihodu smo se vsi tečajniki razdelili v dve vrsti, izbrali dve pobočji ob koči in se začeli učiti  smučanja. Ni treba posebej pojasnjevati, da o kakšni žičnici ni bilo ne duha ne sluha. Torej peš navkreber in spust poševno z zavojem k bregu na koncu. Pa spet peš navkreber in spust poševno v drugo smer z zavojem k bregu. In tako vse dopoldne. Po skromnem kosilu  kot so žganci, krompir, kakšne testenine in podobno smo tudi popoldne še malo smučali, nato pa v jedilnici klepetali, brali knjige ob svetlobi petrolejk in žepnih baterij, starejši so igrali tarok ali drugače prebijali prosti čas. Eno od deklet je prineslo s seboj takrat na našem knjižnem trgu še precej novo knjigo Therese Etienne avtorja Johna Knittla. Dve dekleti ali morda tri, pa so knjigo že prej prebrale. In petnajstletnice, že takrat strašno pametne bodoče intelektualke, od katerih ena je kasneje res postala dobra prevajalka, so začele najmanj pet dolgih večerov trajajočo žolčno razpravo o tem, ali je knjiga resno literarno delo ali pa sentimentalni roman s priokusom posladkane limonade. In vse variante vmes. Vse seveda na jezo bralke, saj je bila prikrajšana za užitek svežine nove knjige in ustvarjanja lastnega mnenja o delu. Fantje so menili, da gre za »babje zadeve« in nemoteno igrali tarok. Za morebitnega sedanjega bralca starega dvanajst let mora biti preživljanje prostega časa brez radia, televizije ali računalnika prava groza.

Seveda smo morali tudi ob peči sušiti oblačila, saj je bila naša oprema primerna letu 1961. Namesto »pancarjev« smo imeli običajne usnjene gojzarje, hlače in vetrovke so bile iz blaga, kape in rokavice pa pletene iz volne.  Ob pogostih padcih v sneg je bilo zato vse precej mokro. Do tu se zdi vse sicer nekoliko starinsko, morda tudi romantično, a komaj zanimivo. Razen Therese Etienne seveda.

Toda že drugi dan si je eden od tečajnikov pri padcu hudo poškodoval nogo. Seveda o varnostnih vezeh na smučeh takrat še ni bilo ne duha ne sluha in vsak padec je bil lahko usoden. In sedaj pride zanimivo. Bili smo sami otroci. Najstarejši in hkrati učitelji smučanja so bili komaj gimnazijci iz višjih razredov gimnazije. Telefona ni bilo, radijske zveze pa tudi ne.  O mobitelih še v znanstveno fantastičnih romanih tistega časa niso nič pisali. Revež je tako ves dan ležal na pogradu, starejši pa so razmišljali kaj storiti. Ampak bili smo taborniki. Naslednjega dne sta se dva tečajnika, dekle in fant, ki sta obvladala signalizacijo z zastavicami, odpravila na Pokljuko in poizvedela, kdaj pelje prvi avtobus s Pokljuke v dolino. Ob dogovorjeni uri sta z jase, ki je bila z daljnogledom vidna z Lipance, z zastavicama signalizirala  čas odhoda avtobusa.  Naključje je hotelo, da sta bila v vsej skupni le dva, ki sta obvladala signaliziranje z zastavicami. Eden od njiju je tako šel na Pokljuko, drugi pa je ostal na Lipanci, da sta se lahko sporazumevala. Ker je avtobus na Pokljuko vozil samo enkrat na dan in tistega dne seveda ne več,  smo  imeli čas do naslednjega dne pripraviti sani za prevoz sena za prevoz poškodovanega tovariša. Sani so bile bolj po naključju pri koči. Naslednjega dne zjutraj smo nesrečnega poškodovanca naložili na sani, ga dobro zavili v odeje in trije najstarejši so ga nato previdno odpeljali na Pokljuko, od tam pa se je sam z avtobusom odpeljal v Ljubljano.

Tako se je vse srečno končalo. Ponesrečenec je še živ, normalno hodi okoli in je danes uspešen poslovnež.

Toda dvema tečajnikoma je bilo vse še preveč enolično. Zaradi pomanjkanja kisika ali vitaminov sta prišla na popolnoma noro idejo, neki moj znanec bi ji rekel »sanje bolanega konja«, da če sta že na Lipanci, bosta šla pa še na Triglav. Seveda so ju vsi skušali odvrniti od te ideje, še najbolj oskrbnik, ki je najbolj poznal gore, a ni nič pomagalo. Da ju ob sončni svetlobi naslednjega dne ne bi slučajno srečala pamet, sta se naslednjega jutra še v trdi temi odpravila po visokem snegu proti Triglavu. Toda ob belem dnevu sta okoli poldneva na poti le srečala pamet, nista se ji mogla izogniti in sta se zato pozno zvečer utrujena in lačna vrnila v kočo. Čeprav se Triglavu nista niti približala, sta bila nadvse zadovoljna. Ali zaradi tega, ker sta načrt vsaj začela uresničevati ali pa zaradi tega, ker sta srečala pamet, ne vem. Pa tudi ni važno.

Tako se je tudi ta njuna avantura končala srečno. Ampak lahko bi se končalo precej drugače. Bili smo končno le otroci med dvanajst in sedemnajst leti, popolnoma sami, daleč od ceste, brez telefona ali radijske zveze in brez pravega znanja prve pomoči. Pa vendar so bile to zimske počitnice, ki mi bodo za vedno ostale v spominu kot pustolovščina, ki si jo danes otroci teh let ne morejo niti zamisliti. Vlak, s kakršnim smo se vozili, bi še lahko videli, če bi se peljali z muzejskim vlakom, opremo, kakršno smo imeli pa verjetno ni mogoče več videti, razen smuči v kakšnem muzeju smučarske opreme.

V nekaj naslednjih letih sem šel med zimskimi počitnicami tudi še na smučarske tečaje, vendar s smučarskim društvom. Smučali smo v Kranjski gori, kjer sta bili že dve žičnici, bivali pa v počitniškem domu z ogrevanimi sobami, prhami in vsem ostalim udobjem. Toda o teh počitnicah, čeprav so bile lepe in se jih tudi rad spominjam, ni kaj pisati, saj se ni zgodilo nič posebnega, vsekakor nič, kar bi lahko kogarkoli zanimalo.

Pravljice se praviloma končajo s stavkom: »…in potem so živeli dokler niso umrli.« To pripoved pa v hvalo sebi in drugim tabornikom z Lipance lahko zaključim s tem, da smo kasneje vsi diplomirali na raznih fakultetah Ljubljanske univerze in uspeli tako v poklicnem kot v osebnem življenju.

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam