Zemljevid  

Pomen centralnega bogoslovnega semenišča v Gorici za Slovence

V 19. stoletju je pri vzpostavljanju slovenske identitete v Gorici imelo pomebno vlogo tudi centralno bogoslovno semenišče. V njem so se izobraževali in bivali bodoči bogoslovci iz vseh škofij tedanje goriške metropolije.[32] 

 

Preberi več

Čeprav semenišče ni podeljevalo akademskih naslovov, je bilo edina univerzitetna ustanova na Primorskem, ki je omogočila mladim duhovnikom, da niso odhajali v oddaljeni Gradec ali na Dunaj. Poudarimo lahko, da so bili v prvem obdobju skoraj vsi semeniški profesorji Slovenci. Bogoslovno semenišče je dobilo pomen, ko je bil po letu 1840 uveden tečaj slovenskega jezika za bogoslovce, kar je bil zagotovo rezultat prizadevanj duhovščine, ki je pravočasno zaznala pomen prisotnosti slovenskega jezika v goriški javnosti. Duša semeniške dejavnosti je v tistem času že postal vipavski rojak, profesor in duhovnik Štefan Kociančič (1818–1883), »mož neutrudnega študija, obsežnega znanja, poliglot, zgodovinar, biblični strokovnjak, pesnik, prevajalec, ljubitelj knjig, predvsem pa pobožen in kreposten mož [...] bolj odmaknjen javnosti kakor svetovljan« (Kralj 1984: 30).

O zgodovini semenišča se med letoma 1868 in1869 izhajale zgodovinske črtice v Folium dioecesanum Tergesti[33], v katerih je Štefan Kociančič opisal tudi delovanje semeniške knjižnice do leta 1868. Škofijsko semenišče je že od ustanovitve leta 1757, ko je delovalo kot Duhovniški dom, imelo svojo knjižnico, katere prvotni fond je pripisati zaslugam grofa Karla Mihaela Attemsa, prvega goriškega knezoškofa in metropolita. Skupaj s semeniščem je bila knjižnica leta 1783 ukinjena, ko je Jožef II. v skladu s svojimi reformami v Gradcu ustanovil skupno semenišče za Primorsko, Štajersko, Kranjsko in Koroško. Tedaj je del knjig iz knjižnice Duhovniškega doma končal v novem semenišču v Gradcu, del so jih prodali, preostale pa so namenili za odpadni papir (Fabbro 1984: 45). Z dekretom avstrijskega cesarja iz leta 1814 je bilo semenišče po obnovi ponovno odprto leta 1818. V novoodprtem semenišču je bilo uradnih predmetov le šest. Programe in knjige zanje je v skladu z napotki o izobraževanju duhovščine, ki jih je podal Jožef II., predpisala tedanja oblast. Vloga, ki jo je avstrijska oblast hotela dati novemu semenišču, je bila posebej pomembna, saj je moralo semenišče zbrati pod svoje okrilje zapuščino različnih zavodov, ki so bili v preteklosti nosilci verske izobrazbe na Goriškem. Pri tem so imeli najpomembnejšo vlogo jezuiti, ki so od leta 1615 do šolskih reform Marije Terezije bdeli nad srednješolsko in visokošolsko izobrazbo. 

 

[32] Tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije.
[33] Historia Seminarii centralis Goritiensis, V: Folium Diocesanum Tergeste, 1868, 141-145, 163-168, 173-181, 189-195; 1896, 1-9, 17-22, 49-51, 56-59, 76-77, 85-89, 103-109, 139-142,153-159

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Avtor besedila

Petra Kolenc

Kontaktne osebe

Petra Kolenc

Ključne besede

SLOVENSKI DUHOVNIKI, Gorica, SEMENIŠČE

Datum objave

05.08.2016 06:13

Zadnja sprememba

29.08.2018 09:29

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam