Mnogi Primorci in Slovenci ga poznajo kot pridnega dopisovalca v medvojne in povojne časnike. Prvi sestavek mu je, petnajstletniku, objavil France Bevk, urednik Goriške straže. Rodil se je v Bači pri Modreju 1909. leta. Izučil se je za trgovca, največ znanja mu je, kot pravi, dala univerza življenja. Bila je zelo pestra.
Še pred služenjem v italijanski vojski se je marsičesa naprednega naučil od trgovca Alberta Rejca, ki je v Trstu urejal slovenski list Edinost. Rejec je mladega trgovskega pomočnika pogosto obiskoval kar v trgovini, kjer je delal. Jožetu je marsikaj povedal o gibanju TIGR. Ker je bila organizacija strogo zaupna, je bilo o njej treba čim manj govoriti. Ta srečanja so najbrž Šuligoja navadila preudarnosti, tako v govorjenju kot v pisanju.
Služenje vojske je nekoliko podaljšal, ker v bližini doma ni dobil dela. Leta 1939 so ga poslali na afriško fronto v Libijo, kjer je prebil štiri leta. Zaradi izčrpanosti in bolezni so ga preko Neaplja poslali v Rim, kjer je dočakal razpad fašistične Italije. Po koncu vojne se je zaposlil na železnici in tu od malega pisarčka pri nadzorništvu proge na Mostu na Soči napredoval do sekretarja novogoriške Sekcije za vzdrževanje proge. To delo je opravljal do upokojitve leta 1964. Prepričan je, da je delo opravljal vestno. Popoldneve, ki jih je strogo ločil od službe, je posvečal pisanju.
Menda ni večjega slovenskega časnika, v katerem se ne bi oglašal. Ne le s prispevki z resno, pogosto tudi zdravo kritično vsebino – bil je tudi humoren in dal si je duška na straneh Pavlihe, dokler je ta izhajal.
Spominja se, kako so ga nagovarjali znani uredniki Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice, naj postane redni dopisnik s Tolminske. Ni se dal pregovoriti. Mogoče je menil, da se ne sme izneveriti ustanovi, ki ga je po vojni sprejela v svoje vrste. Navsezadnje pa je tudi brez spremembe poklica svoje novinarstvo opravljal zelo resno.
Sedaj je radoživ bralec, reševalec križank, poslušalec radia in gledalec televizije, bistrega duha – prava živa enciklopedija. Malo je jezen le na usodo, ki ga je prikovala na posteljo, tako da se ne more ukvarjati z edinim konjičkom, ki ga je imel v življenju – z ribolovom.[9]
Za konec pa še življenjska modrost, ki jo je povedal Jožef Šuligoj: »Po navadi stare ljudi vprašajo za recept, kako dočakati visoko starost. Ne me, prosim, vprašati, kajti recepta nimam. Le to lahko povem, da sem vedno rad jedel, pil in tudi dolgo kadil – vendar vse zmerno! Neke vrste recept je tudi to.«
[9] Jožef Šuligoj je umrl kmalu po izdaji brošure Ta ʹn ta druj iz Tantadrujeve dežele.
