Dvainšestdeset let po Aljaževi smrti je France Voga (1989) zapisal, da se Jakoba Aljaža vsa najstarejša generacija na Dovjem, Belci in v Mojstrani še živo spominja iz šole, s prižnice. Župnik Aljaž je bil s svojo nepogrešljivo palico vedno na poti, če ne po širnem svetu, pa vsaj po vasi in ob nedeljah do Šmerca v Mojstrani, kjer je rad posedel z domačimi in tujimi planinci v prijetnem pogovoru. Voga (prav tam) tudi predstavi Aljaževe značajske lastnosti, s katerimi se je na Dovjem ljudem tako zelo priljubil.
»V odnosu do ljudi je bil človeški, razumevajoč in strpen, rad je imel vsako stvar na svojem mestu, zato je takoj stopil k vsakemu, ki je ‘hodil v sosedovo zelje’ in ga dal v red, a še rajši je posredoval, kadar starši komu od mladih niso pustili, da bi se poročil. ‘Mladi so za vkup!’ je vedno govoril in če sta bila fant in dekle že polnoletna, kar na svojo roko opravil oklice in s tem ‘prepričal’ starše. … Aljaž ni z ljudmi kontaktiral samo z ‘višine’, s prižnice; bil je med njimi, na cesti, v gostilni, v društvenem domu, v Vratih, na Triglavu, vedno in povsod se je gibal med ljudmi. Prav zato so ga ljudje ‘vzeli za svojega’, mu ob vsaki novi zamisli stali trdno ob strani in mu po svojih močeh pomagali k realizaciji njegovih idej. Še malo ni bil Aljaž kakšen svetnik, brez vsakih človeških napak, a je bil tudi zaradi teh še bolj sprejemljiv ljudem. O njem danes govorijo tisti, ki so ga poznali, kakor o vsakem drugem človeku; bil je takšen in drugačen in to povedo tako, da čutiš, da govorijo s simpatijo do njega.«
(Voga, F. (1989). Dovžani smo imeli izjemnega moža. Planinski vestnik, letnik 89, številka 7/8, str. 314-317. Pridobljeno 23. 10. 2023 s spletne strani http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-0WAWMPD8/)
