Jakob Aljaž je bil rojen 6. julija 1845 pri Bačniku v Zavrhu. Tako kot vsi otroci je tudi on pasel živino, plezal na drevesa in »se vrh smreke gugal, pa se mi je vrh odlomil«, kot je zapisal v Orisu mojega življenja, avtobiografskem zapisu, ki je bil leta 1923 v več nadaljevanjih objavljen v Planinskem vestniku (št. 8–11).
Po ljudski šoli v Smledniku je šolanje nadaljeval na ljubljanski normalki, potem pa v nemški gimnaziji, prav tako v Ljubljani.
»Stanoval sem v Študentovski ulici do končane prve šole, potem sem bil proti zmernemu plačilu sprejet v Alojzijevišče … Igrat (balinat) smo se hodili na Grad, pozimi se drsat na Kern pri Trnovem, poleti se kopat na Pasji Brod in v Ljubljanico. Plavati sem
se kmalu naučil.« (Jakob Aljaž: Oris mojega življenja, Planinski vestnik, 1923, št. 8)
Leta 1866 je odšel na Dunaj študirat stare jezike: grščino, latinščino in staro cerkveno slovanščino. Nameraval je postati profesor. Na materino željo in po priporočilu sorodnika duhovnika Jurija Zavašnika je odšel v bogoslovje in bil 31. julija 1871 posvečen v duhovnika. Do leta 1880 je kot kaplan služboval v Tržiču, nato je bil župnik na Dobravi pri Kropi, leta 1889 pa je prišel za župnika na Dovje, kjer je ostal do smrti 4. maja 1927.
»Na Dovjem se mi je pokazalo novo polje: turistika in slovensko planinstvo. Žal, skoraj vse je bilo nemško, ko pridem na Dovje; Alpen-Veren postavlja nemške napise in nastavlja in dobro plačuje nemške vodnike (rojene Slovence). Ko ljudi izpodbujam, da ustanovimo požarno brambo, hočejo nemški jezik imeti za poveljstvo; komaj zmagam s slovenščino! L. 1890 se zida velika cementna tovarna s tujim kapitalom, uradniki so Nemci, le delavec je še Slovenec . . . Zdaj pa je vse slovensko! Veliko je pripomoglo Slovensko Planinsko Društvo. Težko sem iztrgal Triglav iz rok Nemcev! Delal sem idealno, vztrajno, potrpežljivo, mnogo žrtev je bilo treba a našel sem krepko oporo pri Planinskem Društvu …« (Jakob Aljaž: Oris mojega življenja, Planinski vestnik, 1923, št. 10)
