Viceadmiral, poveljnik avstro-ogrske mornarice in šef mornariške sekcije cesarsko-kraljevega vojnega ministrstva, ki se je rodil v Mariboru.
Velja za enega najboljših admiralov 19. stoletja, poznan je bil predvsem po svoji inovativni taktiki in odličnem vodenju.
O Wilhelmovem zgodnjem otroštvu je malo znanega. Sprva je za Wilhelmovo izobrazbo skrbel učitelj v mariborskem deškem vzgajališču 47. pehotnega polka, nato pa se je šolal v mestni normalki. Od leta 1837 do 1840 je obiskoval gimnazijo v Mariboru.
Trinajstleten je zapustil Maribor in svojo družino ter 28. septembra 1840 nadaljeval šolanje na mornariški kadetnici Collegio di cadetti di marino v Benetkah. Po začetnih težavah zaradi jezikovnih ovir je po prvih izpitih že zasedel tretje mesto med 121 učenci svojega letnika. Po končanem šolanju 23. julija 1845 je postal kadet in je vse do marčne revolucije 1848 plul po Jadranu in vzhodnem Mediteranu. Tegetthoff je vključitev v nestrpno pričakovani boj doživel leta 1849, ko se je kot častnik udeležil blokade Benetk in se izkazal v njej. Predpostavljeni so ga v svojih poročilih omenjali kot »živahnega temperamenta, kljubovalnega in ponosnega karakterja. Ima veliko talenta, nagiba se h kritiziranju, je delaven in željan izpopolnjevanja« (Latkovič, april 2001, str. 22). Napredovanje je sledilo leta 1851, ko je postal poročnik fregate in se je izpopolnjeval na dolgih plovbah v Tunis, Carigrad in na Bližnji vzhod. Ker je habsburški mornarici primanjkovalo častnikov, je ponovno napredoval leta 1852, ko je postal poročnik linijske ladje.
Leta 1854 je kot poročnik linijske bojne ladje prvič prevzel samostojno poveljstvo na goeleti Elisabeth. Leto kasneje je že veljal za enega najboljših in najuporabnejših častnikov mornarice, zato je prevzel parnik Taurus, s katerim je plul mimo Carigrada do ustja Donave. Tu se je, v času krimske vojne med Osmanskim cesarstvom, Veliko Britanijo, Francijo in Piemontom na eni strani ter Rusijo na drugi, ki so se borili za prevlado nad sredozemskimi morskimi ožinami, zasidral v Sulini. Za izčrpna poročila in za učinkovito vzpostavljanje reda je leta 1856 s pohvalo vrhovnega poveljnika avstrijske mornarice nadvojvode Ferdinanda Maksa prejel veliko priznanje. V letih 1857 in 1858 so ga napotili na eno prvih avstrijskih raziskovalno-političnih ekspedicij na Bližnji vzhod. Na odpravo po Rdečem morju in Adenskem zalivu, kjer je Avstrija iskala možnosti pridobitve kolonialnega ozemlja in primernega kraja za postavitev avstrijske premogovne postaje, je odplul z raziskovalcem Martinom Theodorjem von Heuglinom.
V letu 1858, ko je izgubil očeta, si je prislužil prvo pomembno povišanje v kapitana korvete in vodjo prve sekcije v vrhovnem poveljstvu mornarice v Trstu. Že oktobra 1858 je poveljeval korveti, ki je odplula v maroške vode, kjer je varoval avstrijske trgovske interese.
Njegova poročila s poti, v katerih je vztrajno zapisoval svoja priporočila in predloge za reorganizacijo mornarice, so ustvarila v očeh nadvojvode Ferdinanda Maksa tolikšen ugled, da ga je v letih 1859 in 1860 spremljal na pot v Brazilijo kot adjutant vrhovnega poveljnika mornarice. Zatem je postal kapitan fregate. Naslednje leto je napredoval v kapitana linijske – bojne ladje. Oktobra 1862 je bil imenovan za poveljnika fregate Novara – simbola avstrijske vojne mornarice; novembra 1862 pa je prevzel poveljstvo nad avstrijsko floto, namenjeno v vzhodno Sredozemlje, kjer je spremljal grško krizo.
Leta 1864 je poveljeval avstrijsko-pruski floti v spopadu med Nemško zvezo in Dansko. Čeprav je bila danska mornarica močnejša, je Tegetthoff 9. maja 1864 s floto, ki ji je poveljeval, v bitki pri Helgolandu dosegel velik uspeh. Po tej uspešni akciji so Tegetthoffa povišali v kontraadmirala.
Po vrnitvi z morja je na Dunaju opravljal delo svetovalca pri krepitvi flote in pomagal pri snovanju trgovske in politične strategije Avstrijskega cesarstva v čezmorskih deželah.
Leta 1865 se je vrnil na morje, kjer je poveljeval levantinski eskadri. Leta 1866, v času italijansko-pruske sovražnosti, naperjene proti habsburški monarhiji, je bil postavljen na čelo jadranskega eskadrona. V tem času so se začele njegove zdravstvene težave.
Poleti 1866 je viceadmiral Viljem Tegetthoff izbojeval pomembno pomorsko zmago nad italijansko vojno mornarico v bitki pri Visu. Z njo je zaustavil italijansko teritorialno ekspanzijo na Jadranu in sooblikoval zemljevid tega dela Evrope. Po tej zmagi je napredoval v čin viceadmirala, prejel je najvišje vojaško odlikovanje – poveljniški križec reda Marije Terezije.
Leta 1867 so v Mehiki ustrelili cesarja Maksimilijana, Tegetthoffovega nekdanjega vrhovnega poveljnika. Tegetthoff je dobil nalogo, da njegove posmrtne ostanke prepelje v habsburško monarhijo. Na pot se je odpravil z bratom Karlom. Po diplomatskih naporih je fregata s truplom priplula januarja 1868 v Trst. Za svoje zasluge na tej poti je Tegetthoff od cesarja Franca Jožefa dobil veliki križec Leopoldovega reda.
Po preobrazbi Habsburške monarhije v Avstro-Ogrsko je postal Tegetthoff leta 1868 poveljnik avstrijske mornarice in šef mornariške sekcije vojnega ministrstva na Dunaju, kjer je bil zadolžen za krepitev in modernizacijo avstrijske mornarice. Zasnoval je smernice bojne doktrine avstrijske mornarice, ki je temeljila na obrambni strategiji in je veljala vse do propada Avstro-Ogrske leta 1918. V čast mu je bilo njegovo zadnje morsko potovanje leta 1869, ko je, skupaj s cesarjem Francem Jožefom, potoval na otvoritev Sueškega prekopa.
Takrat so ga znova začele pestiti zdravstvene težave, ki so izvirale še iz leta 1866. Zaradi ponovne tvorbe se je zdravil v Radegundu pri Gradcu. A se mu je rak že razširil na pljuča. Oktobra 1870 je zdravljenje zaključil in se vrnil na Dunaj. 2. aprila 1871 je, čeprav je imel vročino, obiskal kneginjo Lori Schwarzenberg in se na poti domov prehladil. Umrl je 7. aprila 1871 na Dunaju. Kljub vojaški časti in več desettisočglavi množici, ki ga je pospremila na zadnji poti, se pogreba enega svojih najboljših vojskovodij cesar Franc Jožef ni udeležil. Tegetthoffove posmrtne ostanke so oktobra 1872 prenesli na pokopališče Leonhard v Gradec, kjer je do leta 1883 živela njegova mati, ki je pred svojo smrtjo pokopala vse svoje sinove. V številnih mestih so Tegetthoffu postavili spomenike. V Mariboru leta 1883. Bil je najpomembnejši avstrijski admiral; poleg Horatia Nelsona in Davida Farraguta sodi med največje in najuspešnejše admirale 19. stoletja.
Več: http://www.tegetthoff.si/ (dostop do vira 23. 4. 2021)
Viri:
http://www.tegetthoff.si/?page=6&pnum=1 (dostop do vira 23. 4. 2021)
