Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zdelano, kjer ni ne sončnega, belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Same trde, človeku nerazumljive besede so tam in velike črke, na črno tablo napisane. /…/
Ko je zvonilo poldan, zamolklo, počasi in dolgo, me je nenadoma minila mehkobna otožnost in vsega se me je polastil divji srd. Tresel sem se kakor v vročici, kričal, teptal z nogami, bil z drobnimi pestmi po klopeh, zalučal tablico ob tla, da se je razletela na drobne kosce, razlomil pisalnik, raztrgal ves papir, kolikor sem ga našel in dosegel; nato sem begal brez uma po široki izbi vse do ene ure, nazadnje sem omahnil in zaspal.
Zaklenili so me čez poldne tudi drugi dan.
Ivan Cankar, Moje življenje II
