Ob kosilu je popil Aleš v krčmi pod cerkvijo dvoje kozarcev vina in se je nekoliko utolažil. /…/
In resnično mu je bilo, kakor da je bil spravil blagoslovljeno letino ter nabasal vse kozolce. Ker se je vse tako lepo naredilo, ker je bilo tudi vino Frčajeve Hane sladko in koristno in ker je bil zavsegategadelj prijetne volje, je krenil k Stržinarju, da bi si oplaknil jezik. /…/
Tako je premišljeval Aleš, švrknil je časih po kobili in je dospel v dobrih in hudih mislih na Vrhniko. Zdavnaj že je odzvonilo angelsko čaščenje, štacune in krčme so bile svetle. Aleš je spravil pri Stržinarju voz in kobilo in se takoj napotil k Hani.
Ivan Cankar, Aleš iz Razora
