Velikokrat razmišljam, kaj je imelo največji vpliv na moje življenje in kariero. Naj vam povem svojo zgodbo.
Mojim sošolcem v OŠ Šmarje sem se priključil v drugem poletju drugega razreda. Prišli smo iz Rogaške Slatine in se naselili na Belem, kjer so starši kupili majhno kmetijo. Jaz, moji bratje in sestra si nismo predstavljali, kaj bo to za nas pomenilo v našem mladem življenju. Oče in mati sta takoj kupila dve kravi in nekaj prašičkov pa tudi perutnino in nekaj drobnice. Takoj smo začutili spremembo, ko nas je mama začela preganjati z nalogami na kmetiji. Ti boš to naredil, drugi starejši težje naloge in vse več jih je bilo. Po pripovedovanju mame je bil glavni navdušenec oče. Na našo žalost očeta ni bilo veliko doma, ker je bil zaposlen na gradbenem podjetju Gradis. Vračal se je domov večinoma ob koncu tedna.
In kaj je sledilo, mama in otroci smo bili prisiljeni sodelovati pri vseh opravilih doma. Obveznosti je bilo toliko, da ni bilo časa za učenje. Z vsemi zvijačami sem to nadoknadil s prepisovanjem nalog v šoli in z razgovorom s sošolci o nalogah predmetnika.
Uspešno sem se prebil do petega razreda, kjer je bila naša razredničarka Marta Lešnik. Zelo dobro je poznala mojo družino in razmere doma, zato je imela zelo pozitiven in vzpodbuden odnos do mene. Znala me je nagraditi za mojo prizadevnost. Posebej sva se ujela pri gospodinjskem pouku. Trdo delo doma in izkušnje so prišle tudi prav pri kuhanju. To je opazila in mi velikokrat rekla, da sem kuhinjski muc, najbrž zaradi dobrih palačink in podobno.
Moja največja strast je bila tehnika in vse, kar je bilo povezano z elektriko in radio tehniko. Ko smo gradili hišo, so prišle na plan moje sposobnosti pri inštalaciji in napeljavi elektrike. V sedmem in osmem razredu je bil čas za odločitve poklicnega šolanja. Z mamo sva veliko govorila o tem. Njen predlog je bil, da grem v gostinsko smer, jaz pa sem trmasto vztrajal za elektrotehnično šolo. Obveljala je mamina teorija, da je to dober poklic in da ne bom nikoli lačen.
Začela se je moja poklicna pot, ki ni bila lahka. Kuharski poklic zahteva veliko spretnosti, znanja in nenehnega učenja. Prvo službo po končani šoli sem dobil v Zagrebu v elitni restavraciji »Gradski podrum«. Delo v Zagrebu je bilo naporno, pri tem so mi pomagale izkušnje z dela na kmetiji. Moja vztrajnost in želja po uspehu me je vodila, da sem po končani gostinski šoli nadaljeval šolanje na Hotelski šoli v Ljubljani. Po zaključku sem služboval 22 let v Splošni bolnišnici Trbovlje.
Opazili so mojo usposobljenost in me imenovali za vodjo bolnišnične prehrane in dietetike. Izobraževanje se je nadaljevalo na področju dietetike. Bil sem tudi študent Pedagoške Akademije za predmete Biologija in Gospodinjstvo. Tik pred zaključkom študija pa sem šolanje opustil, ker je v meni prevladala želja po lastnem gostinskem lokalu. Kuhanje mi je po toliko letih dela bila prva in edina strast, zato sem se moral preizkusiti, iz kakšnega testa sem. In uspelo mi je.
Navdih za vse mlade naj bo, četudi nisi najboljši učenec, lahko z vzpodbudo, kot sem jo jaz dobil pri svoji učiteljici gospe Marti Lešnik, ter s trdim delom in vztrajnostjo uspeš v življenju.
