Odkar pomnim, sem vedno rada pela in plesala, tako da so tudi moji spomini na šolske dni pevsko-plesno obarvani.
Že v nižjih razredih smo ob šolskih kulturnih prireditvah pripravili razne pevske in tudi plesne točke. Prav dobro se spominjam, kako smo v drugem razredu deklice plesale »balet« v pisanih, iz krep papirja izdelanih krilcih, kar se nam je zdelo strašno imenitno. Imele pa smo tudi veliko tremo, da ja ne bi kakšen korak šel narobe.
Naslednji »baletni« nastop smo imeli maja naslednje leto. Ta me je še posebej zaznamoval, ampak ne zaradi plesa, temveč zaradi glasbe, na katero smo plesali. Plesno točko sta pripravili in nas učili tovarišica Ivanišević Slava in umetnica iz Madžarske, a žal ne vem, kako se je pisala. Gospa je v času madžarske revolucije leta 1956 s skupino emigrantov pribežala k nam in je bila nastanjena v Jelšingradu. S svojimi bogatimi izkušnjami nam je pri plesni točki priskočila na pomoč. Oblečene smo bile v bele oblekice, tokrat iz blaga. Ni naključje, da smo plesale na glasbo madžarskega skladatelja Emmericha Kalmana iz operete »Kneginja čardaša« na pesem »Tanzen möcht’ ich … «, saj jo je izbrala Madžarka. Melodija me je kot otroka čisto prevzela in jo še danes znam na pamet.
Bila sem v šestem razredu, ko bi morali na občinski proslavi nastopali s pevskim zborom. Dober teden pred tem sem si pri telovadbi zvila nogo in morala sem v bolnico, kjer so mi dali nogo v mavec. V enem tednu sem imela »gips« že čisto porisan in počečkan, tako da me je bilo sram iti takšna na oder. Mamo sem preprosila, da sva šli v Celje, v upanju, da mi bodo mavec sneli. In res so mi ga, ko pa je zdravnik pogledal mojo ubogo nogo, je samo zmajal z glavo in rekel: »Deklič, še dva tedna ga bo treba nositi, potem bo pa dobro!« Tako sem na nastop prištorkljala in se vsa nerodna povzpela na praktikable. Bilo mi je grozno nerodno, saj se mi je zdelo, da cela dvorana gleda samo mene.
Pri nas doma smo veliko peli. Mama je imela zelo lep glas in dober posluh. A najrajši je pel moj brat Boštjan, ki je znal največ pesmi, žal pa ni imel posluha. Ko smo v šoli peli v pevskem zboru, je prof. Prodanova, ko nas je poslušala, že takoj na začetku rekla: »A bez tebe Bóštjan!«
Z zborom smo veliko nastopali in imeli tudi lepe uspehe. Prav gotovo je bil največji dosežek, ko smo pod vodstvom prof. Prodanove nastopili na II. Okrajnem pevskem festivalu, ki je bil 25. maja v Celju. Peli smo dve obvezni pesmi, rusko uspavanko »Spi maljutka moj prekrasnji« in Stevana Mokranjca II. Rukovet – »Osu se nebo zvezdama« in bili nagrajeni z bučnim aplavzov. Proglašeni smo bili za enega najboljših mladinskih zborov.
